Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 102
RAZPRAVE, [TUDIJE
Posebej zanimiv je člen o meču. V njem avtorji priznavajo, da je
Bog zaupal meč državi za ohranjanje reda, vendar izražajo tudi
verovanje, da kristjan s tem ne sme imeti nikakršnega opravka. Pravi
Kristusov sledilec nikoli in v nobeni situaciji ne bo uporabljal meča
ali katerega drugega orožja, kaj šele ubijal. Edino orožje kristjana naj
bo Božja beseda. Besedilo tega člena je namenjeno tudi (ali predvsem)
tistim anabaptistom, ki tega ne verujejo točno tako in bi naj bili v
zmoti. Od pomembnih anabaptističnih vodij je uporabo meča v
obrambi domovine in ohranjanju reda zagovarjal denimo Baltashar
Hubmeier in bratje, ki so bili pod njegovim vplivom. Drugi nekdanji
Zwinglijev sodelavec, Conrad Grebel, je v skladu s Schleitheimsko
veroizpovedjo odločno kritiziral vsako uporabo orožja. V pismu radi-
kalnemu Thomasu Münzerju je leta 1524 zapisal: »Pravi kristjani
ne uporabljajo meča tega sveta niti ne gredo v vojno … Evangelij in
tisti, ki ga sprejmejo, ne potrebujejo branjenja z mečem.« (Estep,
1984:26.)
Verovanje v ločitev države in cerkve ter teološki temelji zanj
Schleitheimska veroizpoved je zelo zanimiva iz več vidikov, zelo
pomembna pa je predvsem za razumevanje anabaptistične definicije
cerkve. Popolnoma namreč zavrača srednjeveško predstavo o državni
cerkvi oziroma »telesu krščanske družbe«, Corpus Christianum. Tako
Luther kot tudi Zwingli in Calvin so v praksi še vedno obdržali in
tudi zagovarjali državno cerkev, le da so se borili za to, da knezi (in
po možnosti cesar) spoznajo kvaliteto in resničnost luteranskega ali
reformiranega nauka. Ko so knezi to spoznali, so v svojih regijah ali
mestih zaukazali pač drugo vero – luteransko v nemških deželah ali
reformirano v švicarskih, po načelu »Cuius regio, eius religio«. Cerkev
je tako še vedno bila pod direktnim pokroviteljstvom in jurisdikcijo
države – sodišča so denimo določala kazni ljudem za napačna vero-
vanja oziroma hereze, reformatorji ali cerkveni vodje pa so bili glavni
teologi do doktrin prispeli svobodno od narekovanja določene interpretacije,
je za anabaptizem značilna večja razlnovrstnost verovanj kot za magisterijsko
reformacijo (prim. Williams, 1962:85–106, 299–337, 505–514, 639–653). Kljub
temu je stopnja strinjanja med različnimi skupinami anabaptistov glede na
okoliščine presenetljiva.
100
Posebej zanimiv je člen o meču. V njem avtorji priznavajo, da je
Bog zaupal meč državi za ohranjanje reda, vendar izražajo tudi
verovanje, da kristjan s tem ne sme imeti nikakršnega opravka. Pravi
Kristusov sledilec nikoli in v nobeni situaciji ne bo uporabljal meča
ali katerega drugega orožja, kaj šele ubijal. Edino orožje kristjana naj
bo Božja beseda. Besedilo tega člena je namenjeno tudi (ali predvsem)
tistim anabaptistom, ki tega ne verujejo točno tako in bi naj bili v
zmoti. Od pomembnih anabaptističnih vodij je uporabo meča v
obrambi domovine in ohranjanju reda zagovarjal denimo Baltashar
Hubmeier in bratje, ki so bili pod njegovim vplivom. Drugi nekdanji
Zwinglijev sodelavec, Conrad Grebel, je v skladu s Schleitheimsko
veroizpovedjo odločno kritiziral vsako uporabo orožja. V pismu radi-
kalnemu Thomasu Münzerju je leta 1524 zapisal: »Pravi kristjani
ne uporabljajo meča tega sveta niti ne gredo v vojno … Evangelij in
tisti, ki ga sprejmejo, ne potrebujejo branjenja z mečem.« (Estep,
1984:26.)
Verovanje v ločitev države in cerkve ter teološki temelji zanj
Schleitheimska veroizpoved je zelo zanimiva iz več vidikov, zelo
pomembna pa je predvsem za razumevanje anabaptistične definicije
cerkve. Popolnoma namreč zavrača srednjeveško predstavo o državni
cerkvi oziroma »telesu krščanske družbe«, Corpus Christianum. Tako
Luther kot tudi Zwingli in Calvin so v praksi še vedno obdržali in
tudi zagovarjali državno cerkev, le da so se borili za to, da knezi (in
po možnosti cesar) spoznajo kvaliteto in resničnost luteranskega ali
reformiranega nauka. Ko so knezi to spoznali, so v svojih regijah ali
mestih zaukazali pač drugo vero – luteransko v nemških deželah ali
reformirano v švicarskih, po načelu »Cuius regio, eius religio«. Cerkev
je tako še vedno bila pod direktnim pokroviteljstvom in jurisdikcijo
države – sodišča so denimo določala kazni ljudem za napačna vero-
vanja oziroma hereze, reformatorji ali cerkveni vodje pa so bili glavni
teologi do doktrin prispeli svobodno od narekovanja določene interpretacije,
je za anabaptizem značilna večja razlnovrstnost verovanj kot za magisterijsko
reformacijo (prim. Williams, 1962:85–106, 299–337, 505–514, 639–653). Kljub
temu je stopnja strinjanja med različnimi skupinami anabaptistov glede na
okoliščine presenetljiva.
100
