Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 103
GORAZD ANDREJ^
svetovalci državnih oblasti, kako naj sodijo glede teh vprašanj in o
tem, kaj je verska resnica ter kaj hereza.
Anabaptisti pa so verovali, da cerkev (pa naj bo katerakoli že) ni in
ne sme biti povezana z državno ureditvijo in oblastmi (Estep, 1984:
185). Kaj je za anabaptiste sploh cerkev? To je prostovoljno občestvo
spreobrnjenih, novorojenih kristjanov, ki pričajo za svojega Boga in
njegovo veselo sporočilo. To pojmovanje so anabaptisti temeljili na
novozaveznem pojmovanju cerkve kot Kristusovega telesa, Corpus
Christi. Za Nizozemskega anabaptista Menna Simonsa je bila cerkev
»skupnost pravičnih« (McGrath, 2000:219), ki je nujno v nasprotju s
svetom in preganjana, tako ali drugače. Nikoli ni smiselno niti
dovoljeno oznanjati evangelija z mečem. Državne oblasti pa nimajo
nikakršne pravice prisiliti svojih podložnikov ali kogarkoli drugega v
katerokoli vero, tudi v »tisto pravo« ne (prim. McGrath, 2000:220). V
nasprotju z magisterijsko reformacijo anabaptisti niso bili priprav-
ljeni na nikakršen kompromis z državnimi oblastmi v verskih vpraša-
njih in na nikakršno državno narekovanje vere.
Tukaj naletimo na še eno pomembno razliko med verovanji ana-
baptističnih reformatorjev in verovanji magisterijskih. Oboji so ve-
rovali v »padec cerkve« v srednjem veku, a so se razlikovali tako v
mnenju o stopnji tega odpada, v mnenju o času začetka odpada kot
tudi v verovanju o tem, v čem je bilo njegovo bistvo. Luther in Calvin
sta bila mnenja, da je cerkev padla nekje v času zgodnjega srednjega
veka (za Luthra v času papeža Sabinijana (604–606), za Calvina pa v
času papeža Gregorja Velikega (590–604)) ter da njen odpad ni bil
popoln in se jo zato da reformirati. Anabaptisti pa so verovali, da se
je odpad cerkve zgodil precej bolj zgodaj, in sicer z nastopom Kon-
stantina (324–337) in zlivanjem države (Rimskega cesarstva) in cerkve.
Odpad je zanje bil popoln in stanje nepopravljivo – celotna struktura
in način delovanja rimskokatoliške cerkve, samo pojmovanje cerkve
v sklopu krščanske družbe Corpus Christianum, s tem povezano ob-
vezno krščevanje otrok itd., vse to je v samem bistvu zmotno in je
zato treba zavreči celoten paket (prim. Estep, 1984:172–173). Anabap-
tisti so tako videli bistvo odpada cerkve v njenem zlitju z državo v
četrtem stoletju, rešitev za cerkev pa je bila le ena – vračanje na
novozavene temelje in popolna ločitev od državnih oblasti, kar vodilni
101
svetovalci državnih oblasti, kako naj sodijo glede teh vprašanj in o
tem, kaj je verska resnica ter kaj hereza.
Anabaptisti pa so verovali, da cerkev (pa naj bo katerakoli že) ni in
ne sme biti povezana z državno ureditvijo in oblastmi (Estep, 1984:
185). Kaj je za anabaptiste sploh cerkev? To je prostovoljno občestvo
spreobrnjenih, novorojenih kristjanov, ki pričajo za svojega Boga in
njegovo veselo sporočilo. To pojmovanje so anabaptisti temeljili na
novozaveznem pojmovanju cerkve kot Kristusovega telesa, Corpus
Christi. Za Nizozemskega anabaptista Menna Simonsa je bila cerkev
»skupnost pravičnih« (McGrath, 2000:219), ki je nujno v nasprotju s
svetom in preganjana, tako ali drugače. Nikoli ni smiselno niti
dovoljeno oznanjati evangelija z mečem. Državne oblasti pa nimajo
nikakršne pravice prisiliti svojih podložnikov ali kogarkoli drugega v
katerokoli vero, tudi v »tisto pravo« ne (prim. McGrath, 2000:220). V
nasprotju z magisterijsko reformacijo anabaptisti niso bili priprav-
ljeni na nikakršen kompromis z državnimi oblastmi v verskih vpraša-
njih in na nikakršno državno narekovanje vere.
Tukaj naletimo na še eno pomembno razliko med verovanji ana-
baptističnih reformatorjev in verovanji magisterijskih. Oboji so ve-
rovali v »padec cerkve« v srednjem veku, a so se razlikovali tako v
mnenju o stopnji tega odpada, v mnenju o času začetka odpada kot
tudi v verovanju o tem, v čem je bilo njegovo bistvo. Luther in Calvin
sta bila mnenja, da je cerkev padla nekje v času zgodnjega srednjega
veka (za Luthra v času papeža Sabinijana (604–606), za Calvina pa v
času papeža Gregorja Velikega (590–604)) ter da njen odpad ni bil
popoln in se jo zato da reformirati. Anabaptisti pa so verovali, da se
je odpad cerkve zgodil precej bolj zgodaj, in sicer z nastopom Kon-
stantina (324–337) in zlivanjem države (Rimskega cesarstva) in cerkve.
Odpad je zanje bil popoln in stanje nepopravljivo – celotna struktura
in način delovanja rimskokatoliške cerkve, samo pojmovanje cerkve
v sklopu krščanske družbe Corpus Christianum, s tem povezano ob-
vezno krščevanje otrok itd., vse to je v samem bistvu zmotno in je
zato treba zavreči celoten paket (prim. Estep, 1984:172–173). Anabap-
tisti so tako videli bistvo odpada cerkve v njenem zlitju z državo v
četrtem stoletju, rešitev za cerkev pa je bila le ena – vračanje na
novozavene temelje in popolna ločitev od državnih oblasti, kar vodilni
101
