Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 114
RAZPRAVE, [TUDIJE
Sicer pa Trubar ne Judom, ne muslimanom, ne drugim ljudem, ki
ne verujejo evangeliju, nikakor ne odreka etične razsežnosti in s tem
človeškega dostojanstva, niti ne zmožnosti, da bi živeli dostojno ali
celo moralno neoporečno in pobožno (brumno), vsaj kolikor ljudje
(oni sami ali drugi) to lahko vrednotijo. V predgovoru k hrvaškemu
(glagolica) Prvemu delu Nove zaveze (1562) Trubar npr. poudarja tako
spodobnost in skromnost, kot gostoljubnost in darežljivost nekaterih
Turkov in Turkinj, pa tudi njihov spoštljiv odnos in pristno sočutje
do zasužnjenih kristjanov in kristjank ter ubogih ali pohabljenih ljudi
nasploh. Zanimivo je, da med temi odlikami omeni celo njihovo
pripravljenost zamolčati govorjenje kristjanov proti islamu, in tako
slednje zaščititi (SPP, 1966: 123). Za konec tudi pripomni, da dajejo
»mnogi odlični Turki, tudi iz najvišjih krogov« svoje otroke na skrivaj
krstiti in pozneje celo poučiti od kristjanov (123). S tem še ni rečeno,
da bi jih Trubar štel za »kriptokristjane«. Najverjetneje je mislil, da
to počnejo iz negotovosti in strahu za prihodnost svojih otrok –
nekako »za vsak slučaj«, »ker ne more škoditi«, torej. Ali pač? Kakor
koli že, v Eni dolgi predguvori pravi:
Četudi se je med pogani, Judi in Turki našlo dosti ljudi in se jih še
danes najde, ki na zunaj, pred ljudmi vodijo pobožno, pošteno in
pravično življenje – ne vlačugajo se, ne goljufajo, dajejo veliko milo-
ščine, molijo –, pa zato še niso prav(ilno) in zadosti pobožni pred
Bogom, saj v nadlogah in ob smrti dvomijo v Božjo besedo in obljubo,
imajo v sebi hudobne misli in želje ter ne verujejo v Kristusa Jezusa.
Zagotovo je namreč tako, kot pravi Janez Krstnik, da kdor ne veruje v
Božjega Sina, ostane na njem Božja jeza, kdor pa vanj veruje, ima
večno življenje (Jn 3, 36). (Trubar, 1557/1986: n2a)
Poanta tukaj ni, da bi pogani, Judje in muslimani bili kot ljudje
slabši, saj tudi tisti, ki verujejo v Kristusa, »imajo v sebi hudobne misli
in želje«, pač pa da so le-te slednjim po Kristusovi zaslugi odpuščene.
Tako v svojem komentarju Pavlovega Pisma Rimljanom na marginah
k vrsticam 10,1–11 (točka A) pripiše:
Kristjane bo Bog štel za pravične in jih odrešil, toda ne zaradi
njihove pobožnosti /brume/, bogoslužij ali dobrih dejanj, temveč zato,
ker verujejo evangeliju oziroma v Jezusa. (Trubar, 1560/1998: 17a)
112
Sicer pa Trubar ne Judom, ne muslimanom, ne drugim ljudem, ki
ne verujejo evangeliju, nikakor ne odreka etične razsežnosti in s tem
človeškega dostojanstva, niti ne zmožnosti, da bi živeli dostojno ali
celo moralno neoporečno in pobožno (brumno), vsaj kolikor ljudje
(oni sami ali drugi) to lahko vrednotijo. V predgovoru k hrvaškemu
(glagolica) Prvemu delu Nove zaveze (1562) Trubar npr. poudarja tako
spodobnost in skromnost, kot gostoljubnost in darežljivost nekaterih
Turkov in Turkinj, pa tudi njihov spoštljiv odnos in pristno sočutje
do zasužnjenih kristjanov in kristjank ter ubogih ali pohabljenih ljudi
nasploh. Zanimivo je, da med temi odlikami omeni celo njihovo
pripravljenost zamolčati govorjenje kristjanov proti islamu, in tako
slednje zaščititi (SPP, 1966: 123). Za konec tudi pripomni, da dajejo
»mnogi odlični Turki, tudi iz najvišjih krogov« svoje otroke na skrivaj
krstiti in pozneje celo poučiti od kristjanov (123). S tem še ni rečeno,
da bi jih Trubar štel za »kriptokristjane«. Najverjetneje je mislil, da
to počnejo iz negotovosti in strahu za prihodnost svojih otrok –
nekako »za vsak slučaj«, »ker ne more škoditi«, torej. Ali pač? Kakor
koli že, v Eni dolgi predguvori pravi:
Četudi se je med pogani, Judi in Turki našlo dosti ljudi in se jih še
danes najde, ki na zunaj, pred ljudmi vodijo pobožno, pošteno in
pravično življenje – ne vlačugajo se, ne goljufajo, dajejo veliko milo-
ščine, molijo –, pa zato še niso prav(ilno) in zadosti pobožni pred
Bogom, saj v nadlogah in ob smrti dvomijo v Božjo besedo in obljubo,
imajo v sebi hudobne misli in želje ter ne verujejo v Kristusa Jezusa.
Zagotovo je namreč tako, kot pravi Janez Krstnik, da kdor ne veruje v
Božjega Sina, ostane na njem Božja jeza, kdor pa vanj veruje, ima
večno življenje (Jn 3, 36). (Trubar, 1557/1986: n2a)
Poanta tukaj ni, da bi pogani, Judje in muslimani bili kot ljudje
slabši, saj tudi tisti, ki verujejo v Kristusa, »imajo v sebi hudobne misli
in želje«, pač pa da so le-te slednjim po Kristusovi zaslugi odpuščene.
Tako v svojem komentarju Pavlovega Pisma Rimljanom na marginah
k vrsticam 10,1–11 (točka A) pripiše:
Kristjane bo Bog štel za pravične in jih odrešil, toda ne zaradi
njihove pobožnosti /brume/, bogoslužij ali dobrih dejanj, temveč zato,
ker verujejo evangeliju oziroma v Jezusa. (Trubar, 1560/1998: 17a)
112
