Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 116
RAZPRAVE, [TUDIJE
če bodo verovali v njegovega Sina«, ter obenem opominja pogane,
»naj se s svojo vero ne prevzemajo na račun Judov, marveč vedno
prebivajo v Božjem strahu in pokorščini, ter prosijo Boga, naj jim ne
odtegne takšne prave vere oz. svoje milosti« (Trubar, 1560/1998: 18a).
In v uvodnem komentarju k naslednjemu odlomku (25–32 oz. točka
C) pravi, da Pavel »/p/rerokuje in pričuje s Svetim pismom, da se bo
pred sodnim dnem dosti Judov spreobrnilo na krščansko vero, kot
o tem slišimo za današnji čas, da se dosti Judov krščuje« (Trubar,
1560/1998: 18a). Stavek stoji v pomenljivi napetosti s pripisom na
marginah k istim vrsticam: »K stari, pravi, Božji krščanski veri se bodo
od dne do dne spreobračali nekateri izmed Judov, poganov, Turkov
in lažnih kristjanov.« (Trubar, 1560/1998: 19b)
Ostane nam še vprašanje, ali bi Trubar razmišljal in ravnal »anti-
semitsko« v tistem sekundarnem, »naključnem« smislu, namreč iz
prepričanja, da ima posvetna oblast pravico in dolžnost preganjati
tiste, ki »širijo nevarne in pogubne laži«, kot bi se bolj ali manj
dobesedno izrazili skoraj vsi »magistratni« reformatorji prve gene-
racije. Nanj žal ne moremo enoznačno odgovoriti. Pri Trubarju
vsekakor zasledimo misel, da Bog krivoverce kaznuje prek posvetne
oblasti, toda tam, kjer to postavi kot zgled, je krivi nauk povezan z
nepostavnostjo, gre za obliko antinomizma (npr. Trubar, 1557/1986:
o1a). Po drugi strani pa smo videli, da Turkom šteje v dobro, če
kristjanov, ki izpodbijajo islam, ne izdajo svojim oblastem. Toda o
tem, kako bi se dejansko odzval v primeru nekega konkretnega
konflikta z Judi, lahko le ugibamo. Uvodoma pa smo tudi že omenili
prvo (nam znano) jasno izraženo stališče proti preganjanju (po lastni
presoji) krivovernih skupin, izraženo s strani kristjanov, ki so pripa-
dali »magistratni« reformaciji. Gre za prošnjo majhne kalvinsko
reformirane cerkve, naslovljeno na magistrate mesta Gent v današnji
Belgiji in datirano 1. maja 1565, torej v času, ko Trubar v Ljubljani
ustanavlja javno šolo. V njej prosijo za svobodo bivanja in pridiganja
ali vsaj javnega razpravljanja s papežniki in drugimi, kot npr. z
anabaptisti. Terjajo torej splošno svobodo govora oz. – kar zadeva
njih – oznanjanja in s tem slavljenja Boga. Za primer, da takšna
svoboda ne bo zagotovljena, pa mestne oblastnike prosijo, »da ne bi
kaznovali omenjenih anabaptistov nič huje, kot nas kristjanov, kajti
114
če bodo verovali v njegovega Sina«, ter obenem opominja pogane,
»naj se s svojo vero ne prevzemajo na račun Judov, marveč vedno
prebivajo v Božjem strahu in pokorščini, ter prosijo Boga, naj jim ne
odtegne takšne prave vere oz. svoje milosti« (Trubar, 1560/1998: 18a).
In v uvodnem komentarju k naslednjemu odlomku (25–32 oz. točka
C) pravi, da Pavel »/p/rerokuje in pričuje s Svetim pismom, da se bo
pred sodnim dnem dosti Judov spreobrnilo na krščansko vero, kot
o tem slišimo za današnji čas, da se dosti Judov krščuje« (Trubar,
1560/1998: 18a). Stavek stoji v pomenljivi napetosti s pripisom na
marginah k istim vrsticam: »K stari, pravi, Božji krščanski veri se bodo
od dne do dne spreobračali nekateri izmed Judov, poganov, Turkov
in lažnih kristjanov.« (Trubar, 1560/1998: 19b)
Ostane nam še vprašanje, ali bi Trubar razmišljal in ravnal »anti-
semitsko« v tistem sekundarnem, »naključnem« smislu, namreč iz
prepričanja, da ima posvetna oblast pravico in dolžnost preganjati
tiste, ki »širijo nevarne in pogubne laži«, kot bi se bolj ali manj
dobesedno izrazili skoraj vsi »magistratni« reformatorji prve gene-
racije. Nanj žal ne moremo enoznačno odgovoriti. Pri Trubarju
vsekakor zasledimo misel, da Bog krivoverce kaznuje prek posvetne
oblasti, toda tam, kjer to postavi kot zgled, je krivi nauk povezan z
nepostavnostjo, gre za obliko antinomizma (npr. Trubar, 1557/1986:
o1a). Po drugi strani pa smo videli, da Turkom šteje v dobro, če
kristjanov, ki izpodbijajo islam, ne izdajo svojim oblastem. Toda o
tem, kako bi se dejansko odzval v primeru nekega konkretnega
konflikta z Judi, lahko le ugibamo. Uvodoma pa smo tudi že omenili
prvo (nam znano) jasno izraženo stališče proti preganjanju (po lastni
presoji) krivovernih skupin, izraženo s strani kristjanov, ki so pripa-
dali »magistratni« reformaciji. Gre za prošnjo majhne kalvinsko
reformirane cerkve, naslovljeno na magistrate mesta Gent v današnji
Belgiji in datirano 1. maja 1565, torej v času, ko Trubar v Ljubljani
ustanavlja javno šolo. V njej prosijo za svobodo bivanja in pridiganja
ali vsaj javnega razpravljanja s papežniki in drugimi, kot npr. z
anabaptisti. Terjajo torej splošno svobodo govora oz. – kar zadeva
njih – oznanjanja in s tem slavljenja Boga. Za primer, da takšna
svoboda ne bo zagotovljena, pa mestne oblastnike prosijo, »da ne bi
kaznovali omenjenih anabaptistov nič huje, kot nas kristjanov, kajti
114
