Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 109
NENAD H. VITOROVI]
ristnejše, najpotrebnejše, najvišje reči. Da: vse to, kar naj bi kristjan
vedel. Pavel tukaj namreč uči, kaj je postava, kaj je evangelij, kaj je
greh, kaj je kazen, kaj je milost, kaj je vera, kaj je pravičnost, kaj je
Kristus, kaj je Bog, kaj so dobra dela, kaj je ljubezen, kaj je upanje, kaj
je križ! Tukaj tudi uči, kako naj se do vseh ljudi obnašamo: do
prijateljev, do sovražnikov, do pobožnih, do grešnih, do teh, ki so v
veri močni in teh, ki so šibki; uči, kako naj ravna vsak sam do sebe in
kako naj se obnašamo med seboj. /…/ Jasno torej vidimo, da je hotel
Pavel tukaj v strnjeni obliki predstaviti ves krščanski oz. pravi evan-
gelijski nauk in tako vsem ljudem pokazati in oznaniti, kako pra-
v(ilno) razumeti Staro zavezo. Kdor namreč ta list pogosto prebere
in prav(ilno) razume ter prebrano ohrani v svojem srcu, zagotovo ima
pravo luč in pravi ključ /vrata/ k Stari zavezi in celemu Svetemu
pismu. Zato imejmo to pismo /b1b/b2a/ vsi kristjani za velik zaklad,
ki ga ljubimo in vedno beremo. (Trubar, 1560/1998: b1b–b2a)
Kot vidimo, Trubar že v uvodnem stavku razkriva, da so »svetniki«,
ki jim Pavel piše v Rim, judovski in poganski kristjani, to je vsi, ki so
se na evangelij odzvali z vero. Tako v »Predgovoru k Pismu Rimlja-
nom« beremo:
Evangeliju so rimski Judje in pogani prav(ilno) in trdno verovali.
Sam Pavel /namreč/ silno hvali njihovo vero, tako na začetku kot
tudi na koncu tega pisma: O vaši veri se oznanjuje po vsem svetu
(1,8) in vaša pokorščina je med vsemi razglašena (16,19). (Trubar,
1560/1998: c2a)
Temu pa neposredno sledi slikovit opis nasprotovanja evangeliju,
ki je hkrati ključen za trditev, da tudi ko Trubar v uvodnem komen-
tarju k devetem poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 30–31 (točka C)
pravi, da Pavel »/…/ razumljivo razlaga, da so Judje izpahnjeni iz
Božjega kraljestva, ker niso verovali Kristusu in njegovemu evan-
geliju« (Trubar, 1560/1998: 15a), z izrazom Judje meri predvsem na
judovske voditelje – tako najvišje duhovnike, kot vse, ki jim je bila
zaupana Božja beseda, da bi jo posredovali ljudstvu – in posledično
tudi na tiste, ki se le-tem individualno pustijo zapeljati, toda nikakor
ne na ljudstvo v kolektivnem smislu:32
32 Glej tudi vrstici Mt 21,43 in 45, ki sta bržkone ozadje Trubarjevega izražanja
pri interpretaciji Pavlovih besed.
107
ristnejše, najpotrebnejše, najvišje reči. Da: vse to, kar naj bi kristjan
vedel. Pavel tukaj namreč uči, kaj je postava, kaj je evangelij, kaj je
greh, kaj je kazen, kaj je milost, kaj je vera, kaj je pravičnost, kaj je
Kristus, kaj je Bog, kaj so dobra dela, kaj je ljubezen, kaj je upanje, kaj
je križ! Tukaj tudi uči, kako naj se do vseh ljudi obnašamo: do
prijateljev, do sovražnikov, do pobožnih, do grešnih, do teh, ki so v
veri močni in teh, ki so šibki; uči, kako naj ravna vsak sam do sebe in
kako naj se obnašamo med seboj. /…/ Jasno torej vidimo, da je hotel
Pavel tukaj v strnjeni obliki predstaviti ves krščanski oz. pravi evan-
gelijski nauk in tako vsem ljudem pokazati in oznaniti, kako pra-
v(ilno) razumeti Staro zavezo. Kdor namreč ta list pogosto prebere
in prav(ilno) razume ter prebrano ohrani v svojem srcu, zagotovo ima
pravo luč in pravi ključ /vrata/ k Stari zavezi in celemu Svetemu
pismu. Zato imejmo to pismo /b1b/b2a/ vsi kristjani za velik zaklad,
ki ga ljubimo in vedno beremo. (Trubar, 1560/1998: b1b–b2a)
Kot vidimo, Trubar že v uvodnem stavku razkriva, da so »svetniki«,
ki jim Pavel piše v Rim, judovski in poganski kristjani, to je vsi, ki so
se na evangelij odzvali z vero. Tako v »Predgovoru k Pismu Rimlja-
nom« beremo:
Evangeliju so rimski Judje in pogani prav(ilno) in trdno verovali.
Sam Pavel /namreč/ silno hvali njihovo vero, tako na začetku kot
tudi na koncu tega pisma: O vaši veri se oznanjuje po vsem svetu
(1,8) in vaša pokorščina je med vsemi razglašena (16,19). (Trubar,
1560/1998: c2a)
Temu pa neposredno sledi slikovit opis nasprotovanja evangeliju,
ki je hkrati ključen za trditev, da tudi ko Trubar v uvodnem komen-
tarju k devetem poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 30–31 (točka C)
pravi, da Pavel »/…/ razumljivo razlaga, da so Judje izpahnjeni iz
Božjega kraljestva, ker niso verovali Kristusu in njegovemu evan-
geliju« (Trubar, 1560/1998: 15a), z izrazom Judje meri predvsem na
judovske voditelje – tako najvišje duhovnike, kot vse, ki jim je bila
zaupana Božja beseda, da bi jo posredovali ljudstvu – in posledično
tudi na tiste, ki se le-tem individualno pustijo zapeljati, toda nikakor
ne na ljudstvo v kolektivnem smislu:32
32 Glej tudi vrstici Mt 21,43 in 45, ki sta bržkone ozadje Trubarjevega izražanja
pri interpretaciji Pavlovih besed.
107
