Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 117
NENAD H. VITOROVI]
čeprav se anabaptisti v določenih točkah motijo, so vendarle dobri in
miroljubni ljudje, ki živijo sveto in zgledno« (Dokument 1565/1984).
Zanimivo je, da se pri tem, ko skušajo doseči vsaj minimum, tj.
dovoljenje bivanja, sklicujejo na Turke, ki »dovolijo kristjanom /…/
živeti v njihovih mestih, če plačajo zahtevani davek«. Na tej »isti
osnovi« prosijo magistrate, da bi jim dovolili prebivati v njihovih
mestih, »saj plačujemo davke, ki jih od nas terjate«. Lahko opazimo,
da, kakor Trubar, tudi ti gentski protestanti niso bili naivni: ne trdijo,
da bi Turki dovoljevali javno pridiganje in oznanjanje. In kakor
Trubar, so bili tudi sami pragmatični: če bi jim mestne oblasti dovolile
vsaj prebivati v Gentu (in nimajo pravičnega razloga, da bi jih zavr-
nili), bi lahko seveda s čisto vestjo oznanjali in razpravljali, tudi če
jim slednjega ne bi dovolile (Apd 4,18–20). Pomembno pa je, da ne
glede na to, ali anabaptiste, kljub temu, da se ti »motijo v štirih ali
petih točkah«, sami vendarle štejejo za kristjane, za edino merilo, ki
naj bi ga posvetne oblasti upoštevale, postavijo prav Trubarjevo
»zunanjo pobožnost in poštenost« (skladno z Rim 13,1–7).
Toda že iz pričujoče analize Trubarjevih izjav, ki se neposredno ali
posredno tičejo Judov in judovstva, lahko sklepamo, da je – kljub
svoji trdovratni prisotnosti v vseh oblikah evropskega krščanstva od
prvih poapostolskih stoletij naprej – »krščanski antisemitizem« kot
latentna ali manifestna sovražnost do Judov (najsi so ti po prepričanju
judaisti, ateisti ali karkoli drugega), možen le kot inkulturacija na
osnovi takšne ali drugačne ignorance apostolskega nauka, najbolj
očitno pa prav Pavlovega Pisma Rimljanom, tega »velikega zaklada, ki
naj bi ga vsi kristjani ljubili in vedno brali«.
115
čeprav se anabaptisti v določenih točkah motijo, so vendarle dobri in
miroljubni ljudje, ki živijo sveto in zgledno« (Dokument 1565/1984).
Zanimivo je, da se pri tem, ko skušajo doseči vsaj minimum, tj.
dovoljenje bivanja, sklicujejo na Turke, ki »dovolijo kristjanom /…/
živeti v njihovih mestih, če plačajo zahtevani davek«. Na tej »isti
osnovi« prosijo magistrate, da bi jim dovolili prebivati v njihovih
mestih, »saj plačujemo davke, ki jih od nas terjate«. Lahko opazimo,
da, kakor Trubar, tudi ti gentski protestanti niso bili naivni: ne trdijo,
da bi Turki dovoljevali javno pridiganje in oznanjanje. In kakor
Trubar, so bili tudi sami pragmatični: če bi jim mestne oblasti dovolile
vsaj prebivati v Gentu (in nimajo pravičnega razloga, da bi jih zavr-
nili), bi lahko seveda s čisto vestjo oznanjali in razpravljali, tudi če
jim slednjega ne bi dovolile (Apd 4,18–20). Pomembno pa je, da ne
glede na to, ali anabaptiste, kljub temu, da se ti »motijo v štirih ali
petih točkah«, sami vendarle štejejo za kristjane, za edino merilo, ki
naj bi ga posvetne oblasti upoštevale, postavijo prav Trubarjevo
»zunanjo pobožnost in poštenost« (skladno z Rim 13,1–7).
Toda že iz pričujoče analize Trubarjevih izjav, ki se neposredno ali
posredno tičejo Judov in judovstva, lahko sklepamo, da je – kljub
svoji trdovratni prisotnosti v vseh oblikah evropskega krščanstva od
prvih poapostolskih stoletij naprej – »krščanski antisemitizem« kot
latentna ali manifestna sovražnost do Judov (najsi so ti po prepričanju
judaisti, ateisti ali karkoli drugega), možen le kot inkulturacija na
osnovi takšne ali drugačne ignorance apostolskega nauka, najbolj
očitno pa prav Pavlovega Pisma Rimljanom, tega »velikega zaklada, ki
naj bi ga vsi kristjani ljubili in vedno brali«.
115
