Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 112
RAZPRAVE, [TUDIJE
mentom krsta, se ne zaveda globine človekove pokvarjenosti, ki je
greh v pravem smislu, saj gre za prirojeno sovražnost do Boga:
Mi po tej naši prvi naravi, brez Svetega Duha /…/ dvomimo v Boga
in njegovo besedo. Mi se sploh ali skoraj nič ne bojimo grožnje
njegove sodbe in kazni; ne verjamemo trdno njegovim resničnim
evangelijskim obljubam – ne v nadlogah, ne v smrti. Mi ga ne ljubimo
dovolj. Ne zavedamo se, da je vselej z nami, da bdi nad nami, nas
varuje in brani. Ne zavedamo se, da vse sam obvladuje, in da se vse
zgodi po njegovi volji. Pri tem pa našo izprijeno voljo in srce ženejo
pokvarjena, grda, nespodobna nagnjenja in želje: nimamo prave, čiste
ljubezni do bližnjega, polni smo nevoščljivosti in sovraštva, sami sebi
pa smo zelo pomembni. Vse to ima apostol Pavel za velike grehe (pravi
jim mesenost oz. meseno mišljenje) in sovraštvo do Boga (Rim 8,7),
zaradi katerega bodo ljudje vseh rodov – če jim ne bo odpuščeno na
podlagi zasluženja Božjega Sina – po pravični sodbi in Božji pravič-
nosti pogubljeni. (Trubar, 1560/1998: d4a–b)
Ker pa smo sami sebi zelo pomembni, se nam to, da ne bi smeli
prispevati prav nobenih lastnih zaslug, upira. Tudi pri tem obstaja
torej nekakšna kontinuiteta: skušnjava Judov je tudi Trubarjeva
lastna skušnjava je skušnjava vseh ljudi. Najbolj zoprn pa je ta nauk
ravno »najbolj učenim, najmodrejšim in najbolj pobožnim« ljudem
(Trubar, 1557/1986: y3a). Tako v uvodnem komentarju k enajstem
poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 1–10 (točka A) pravi, da bo najbrž
večina ljudi tej skušnjavi podlegla, čeprav Pavel v odlomku govori le
o Judih:
/Pavel/ Jude tolaži, da ne bodo vsi pogubljeni, temveč bodo neka-
teri verovali – eden izmed njih je tudi on sam. Potem pove, kaj je
razlog, da bo večji del Judov in drugih ljudi zgubljen: Nihče /ne bo
zgubljen/, razen tistih, ki nočejo verovati evangeliju in nočejo priti v
nebesa po Božji milosti, ki je vsem ljudem dana in postavljena v
Kristusu, temveč po svojih dobrih delih in zaslugah. In /pravi/, da so
o takšnem nerazumevanju in sovraštvu do evangelija ter slepote
Judov in hinavcev že zdavnaj prerokovali Izaija, David in drugi
preroki. (Trubar, 1560/1998: 18a)
Hinavci so seveda lažni kristjani, v neposrednem kontekstu brž-
kone »papežniki« in druge heterodoksne skupine, toda Trubar z istim
110
mentom krsta, se ne zaveda globine človekove pokvarjenosti, ki je
greh v pravem smislu, saj gre za prirojeno sovražnost do Boga:
Mi po tej naši prvi naravi, brez Svetega Duha /…/ dvomimo v Boga
in njegovo besedo. Mi se sploh ali skoraj nič ne bojimo grožnje
njegove sodbe in kazni; ne verjamemo trdno njegovim resničnim
evangelijskim obljubam – ne v nadlogah, ne v smrti. Mi ga ne ljubimo
dovolj. Ne zavedamo se, da je vselej z nami, da bdi nad nami, nas
varuje in brani. Ne zavedamo se, da vse sam obvladuje, in da se vse
zgodi po njegovi volji. Pri tem pa našo izprijeno voljo in srce ženejo
pokvarjena, grda, nespodobna nagnjenja in želje: nimamo prave, čiste
ljubezni do bližnjega, polni smo nevoščljivosti in sovraštva, sami sebi
pa smo zelo pomembni. Vse to ima apostol Pavel za velike grehe (pravi
jim mesenost oz. meseno mišljenje) in sovraštvo do Boga (Rim 8,7),
zaradi katerega bodo ljudje vseh rodov – če jim ne bo odpuščeno na
podlagi zasluženja Božjega Sina – po pravični sodbi in Božji pravič-
nosti pogubljeni. (Trubar, 1560/1998: d4a–b)
Ker pa smo sami sebi zelo pomembni, se nam to, da ne bi smeli
prispevati prav nobenih lastnih zaslug, upira. Tudi pri tem obstaja
torej nekakšna kontinuiteta: skušnjava Judov je tudi Trubarjeva
lastna skušnjava je skušnjava vseh ljudi. Najbolj zoprn pa je ta nauk
ravno »najbolj učenim, najmodrejšim in najbolj pobožnim« ljudem
(Trubar, 1557/1986: y3a). Tako v uvodnem komentarju k enajstem
poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 1–10 (točka A) pravi, da bo najbrž
večina ljudi tej skušnjavi podlegla, čeprav Pavel v odlomku govori le
o Judih:
/Pavel/ Jude tolaži, da ne bodo vsi pogubljeni, temveč bodo neka-
teri verovali – eden izmed njih je tudi on sam. Potem pove, kaj je
razlog, da bo večji del Judov in drugih ljudi zgubljen: Nihče /ne bo
zgubljen/, razen tistih, ki nočejo verovati evangeliju in nočejo priti v
nebesa po Božji milosti, ki je vsem ljudem dana in postavljena v
Kristusu, temveč po svojih dobrih delih in zaslugah. In /pravi/, da so
o takšnem nerazumevanju in sovraštvu do evangelija ter slepote
Judov in hinavcev že zdavnaj prerokovali Izaija, David in drugi
preroki. (Trubar, 1560/1998: 18a)
Hinavci so seveda lažni kristjani, v neposrednem kontekstu brž-
kone »papežniki« in druge heterodoksne skupine, toda Trubar z istim
110
