Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 111
NENAD H. VITOROVI]
hovo mesto pa sprejeti le verujoči pogani. Ne gre za to, da bi Judje
kot ljudstvo bili zavrženi, na njihovo mesto pa sprejeta cerkev. Kakor
takrat Judje, Galačani in drugi morajo tudi ljudje 16. stoletja paziti,
da jih kdo ne bi zapeljal s pozicije avtoritete, ki se ji je izneveril in jo
zlorablja. In v nadaljevanju je kontinuiteta še bolj poudarjena:
Pavel je povsod nasprotoval takšnim hudičevim lažnim prerokom
in učenikom, proti njim je pridigal in pisal. S svojimi pridigami in
pisanjem je povsod učil tako pogane kot Jude, da bodo ljudje vseh
rodov – če verujejo v /Jezusa/ – narejeni pravični pred Bogom in
odrešeni brez slehernega njihovega dobrega dejanja, brez njihove
lastne pobožnosti in brez Mojzesove postave: zgolj iz same Božje
milosti – zavoljo Kristusa Jezusa. /…/ (Trubar, 1560/1998: c3a)
To je po eni strani v skladu s komentarjem k vrsticam 1–10 na
marginah enajstega poglavja Pisma Rimljanom (točka A): »Bog ni
odpahnil od sebe Judovskega rodu, saj so apostoli in drugi verujoči
bili Judje. Pač pa so tisti, ki so odpahnjeni, odpahnjeni zavoljo svoje
nevere, kot je bilo o njih prerokovano (Jer 31; 1Kr 19; 4Mz 9; Iz 6; Mt
13; Jn 12, Apd 28; Ps 69)« (Trubar, 1560/1998: 18a–b). Po drugi strani
pa Trubar tukaj že povsem jasno svari pred »papežniki«, a tudi pred
»spiritualisti« in vsemi drugimi, ki so v 16. stoletju nasprotovali
trditvi, da le vera odrešuje:
In še posebej v teh dveh pismih – Rimljanom in Galačanom –
največ in najbolj razumljivo uči ter dokazuje s Svetim pismom, s
Psalmi in Božjimi zapovedmi, s poganskimi in judovskimi dejanji in
življenjem ter z Abrahamom, da so ljudje vseh vrst, Judje in pogani,
pred Bogom grešniki, in da nihče, vključno z Abrahamom, ne pride v
nebesa s svojo lastno pobožnostjo, ali s svojimi dobrimi deli, temveč:
samo ta, ki je veroval Božji obljubi Jezusa, je po tej veri postal pobožen
pred Bogom in je vekomaj odrešen. (Trubar, 1560/1998: c3a–b)
Ko Trubar tu poudarja, da so tudi Božji izvoljenci, Abraham in
(verujoči) Judje grešniki, ne meri na njihov status pred Bogom, ki jih
zaradi Kristusa obravnava kot pobožne in pravične, ampak na uni-
verzalno skvarjenost človeka (Adama), potem, ko ga je greh »oropal«,
kot se izrazi Trubar. Kdor misli, da lahko s Kristusom »sodeluje« pri
lastnem odrešenju, ali misli, da je ta »izvirni greh« pokrit z zakra-
109
hovo mesto pa sprejeti le verujoči pogani. Ne gre za to, da bi Judje
kot ljudstvo bili zavrženi, na njihovo mesto pa sprejeta cerkev. Kakor
takrat Judje, Galačani in drugi morajo tudi ljudje 16. stoletja paziti,
da jih kdo ne bi zapeljal s pozicije avtoritete, ki se ji je izneveril in jo
zlorablja. In v nadaljevanju je kontinuiteta še bolj poudarjena:
Pavel je povsod nasprotoval takšnim hudičevim lažnim prerokom
in učenikom, proti njim je pridigal in pisal. S svojimi pridigami in
pisanjem je povsod učil tako pogane kot Jude, da bodo ljudje vseh
rodov – če verujejo v /Jezusa/ – narejeni pravični pred Bogom in
odrešeni brez slehernega njihovega dobrega dejanja, brez njihove
lastne pobožnosti in brez Mojzesove postave: zgolj iz same Božje
milosti – zavoljo Kristusa Jezusa. /…/ (Trubar, 1560/1998: c3a)
To je po eni strani v skladu s komentarjem k vrsticam 1–10 na
marginah enajstega poglavja Pisma Rimljanom (točka A): »Bog ni
odpahnil od sebe Judovskega rodu, saj so apostoli in drugi verujoči
bili Judje. Pač pa so tisti, ki so odpahnjeni, odpahnjeni zavoljo svoje
nevere, kot je bilo o njih prerokovano (Jer 31; 1Kr 19; 4Mz 9; Iz 6; Mt
13; Jn 12, Apd 28; Ps 69)« (Trubar, 1560/1998: 18a–b). Po drugi strani
pa Trubar tukaj že povsem jasno svari pred »papežniki«, a tudi pred
»spiritualisti« in vsemi drugimi, ki so v 16. stoletju nasprotovali
trditvi, da le vera odrešuje:
In še posebej v teh dveh pismih – Rimljanom in Galačanom –
največ in najbolj razumljivo uči ter dokazuje s Svetim pismom, s
Psalmi in Božjimi zapovedmi, s poganskimi in judovskimi dejanji in
življenjem ter z Abrahamom, da so ljudje vseh vrst, Judje in pogani,
pred Bogom grešniki, in da nihče, vključno z Abrahamom, ne pride v
nebesa s svojo lastno pobožnostjo, ali s svojimi dobrimi deli, temveč:
samo ta, ki je veroval Božji obljubi Jezusa, je po tej veri postal pobožen
pred Bogom in je vekomaj odrešen. (Trubar, 1560/1998: c3a–b)
Ko Trubar tu poudarja, da so tudi Božji izvoljenci, Abraham in
(verujoči) Judje grešniki, ne meri na njihov status pred Bogom, ki jih
zaradi Kristusa obravnava kot pobožne in pravične, ampak na uni-
verzalno skvarjenost človeka (Adama), potem, ko ga je greh »oropal«,
kot se izrazi Trubar. Kdor misli, da lahko s Kristusom »sodeluje« pri
lastnem odrešenju, ali misli, da je ta »izvirni greh« pokrit z zakra-
109
