Page 113 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 113
NENAD H. VITOROVI]
izrazom zajema vse, ki so sicer (delno) ortodoksni v smislu pozna-
vanja pravega evangelija z vsemi njegovimi implikacijami in pre-
pričanosti v njegovo resničnost, ki pa mu kljub temu ne zaupajo, se
nanj ne zanašajo. Vero namreč Trubar opredeli dvojno: kot »pra-
v(iln)o poznavanje, razumevanje in verovanje vseh členov, ki sodijo h
krščanski veri, ter stanovitno in živo zaupanje oz. zanašanje na milost
in usmiljenje, ki ju je Bog obljubil zaradi Kristusa« (Trubar, 1560/
1998: e1a–b). V tem smislu govori v 53. poglavju Ene dolge predguvori:
Zlodeji in neverujoči, lažni, hinavski kristjani verujejo zgolj v samo
zgodbo o Jezusu, v njegovo dostojanstvo /∫tan/ in dela. Verujejo, da je
Božji Sin (Lk 4,41.8,28; Mr 1,24), da je postal človek, da je umrl, vstal in
šel v nebesa, da pride sodit njih in vse ljudi. Ne verujejo pa, da je ta
Božji Sin prišel na svet njim v dobro /…/. (Trubar, 1557/1986: y3a)
Ker torej ne zaupajo v milost in usmiljenje, ki ju je Bog zaradi
Kristusa obljubil vsem ljudem, in se sami na njo ne zanašajo, »vedo in
verujejo« (y3a), da bodo obsojeni in pogubljeni, zato sovražijo Boga in
njegovega Sina, pravi Trubar. Zato tudi ne bojujejo notranjega boja
proti svojemu »mesenemu mišljenju«, ali pa se iz strahu zatekajo k
malikovalskim praksam.35 Takšen odziv pa je seveda možen tudi (in
ravno!) ob pridiganju pristnega evangelija. Iz tega je razvidno, kako
absurdno je očitati Trubarju, da je iz Judov, muslimanov, Slovencev in
drugih nameraval narediti »pristaše protestantizma«, luterance, ipd.,
saj je Trubarju jasno, da pripadnost konfesionalni skupnosti nikogar
ne more rešiti. Res pa bi pripomnil, da zaupanje Božji obljubi, ki edino
more rešiti, pride ravno »s poslušanjem ali branjem evangelija«,36 in v
skladu s tem je svoja prizadevanja za institucijo slovenske cerkve jemal
dobesedno za Božje delo.
35 »Tisti, ki se z vero hvalijo in veliko govorijo o evangeliju in Svetem pismu, pa
sploh nimajo ljubezni ne do Boga ne do bližnjega, temveč so zoper svojo
vest v velikih smrtnih grehih, vere ne spoznajo jasno, iz strahu služijo
malikom – ti nimajo prave žive vere, ki človeka odreši, temveč mrtvo, ki nič
dobrega ne stori, kot pravi Jakob (Jak 2).« (Trubar, 1560/1998: e2a)
36 Bog hoče in zmore odrešiti vse ljudi, Jude in pogane, ki bodo verovali v
Jezusa in ga klicali. Tudi veleva vsem ljudem, naj poslušajo evangelijske
pridigarje. Kajti s poslušanjem ali branjem evangelija bodo dobili pravo vero.
(Trubar, 1560/1998: 16b)
111
izrazom zajema vse, ki so sicer (delno) ortodoksni v smislu pozna-
vanja pravega evangelija z vsemi njegovimi implikacijami in pre-
pričanosti v njegovo resničnost, ki pa mu kljub temu ne zaupajo, se
nanj ne zanašajo. Vero namreč Trubar opredeli dvojno: kot »pra-
v(iln)o poznavanje, razumevanje in verovanje vseh členov, ki sodijo h
krščanski veri, ter stanovitno in živo zaupanje oz. zanašanje na milost
in usmiljenje, ki ju je Bog obljubil zaradi Kristusa« (Trubar, 1560/
1998: e1a–b). V tem smislu govori v 53. poglavju Ene dolge predguvori:
Zlodeji in neverujoči, lažni, hinavski kristjani verujejo zgolj v samo
zgodbo o Jezusu, v njegovo dostojanstvo /∫tan/ in dela. Verujejo, da je
Božji Sin (Lk 4,41.8,28; Mr 1,24), da je postal človek, da je umrl, vstal in
šel v nebesa, da pride sodit njih in vse ljudi. Ne verujejo pa, da je ta
Božji Sin prišel na svet njim v dobro /…/. (Trubar, 1557/1986: y3a)
Ker torej ne zaupajo v milost in usmiljenje, ki ju je Bog zaradi
Kristusa obljubil vsem ljudem, in se sami na njo ne zanašajo, »vedo in
verujejo« (y3a), da bodo obsojeni in pogubljeni, zato sovražijo Boga in
njegovega Sina, pravi Trubar. Zato tudi ne bojujejo notranjega boja
proti svojemu »mesenemu mišljenju«, ali pa se iz strahu zatekajo k
malikovalskim praksam.35 Takšen odziv pa je seveda možen tudi (in
ravno!) ob pridiganju pristnega evangelija. Iz tega je razvidno, kako
absurdno je očitati Trubarju, da je iz Judov, muslimanov, Slovencev in
drugih nameraval narediti »pristaše protestantizma«, luterance, ipd.,
saj je Trubarju jasno, da pripadnost konfesionalni skupnosti nikogar
ne more rešiti. Res pa bi pripomnil, da zaupanje Božji obljubi, ki edino
more rešiti, pride ravno »s poslušanjem ali branjem evangelija«,36 in v
skladu s tem je svoja prizadevanja za institucijo slovenske cerkve jemal
dobesedno za Božje delo.
35 »Tisti, ki se z vero hvalijo in veliko govorijo o evangeliju in Svetem pismu, pa
sploh nimajo ljubezni ne do Boga ne do bližnjega, temveč so zoper svojo
vest v velikih smrtnih grehih, vere ne spoznajo jasno, iz strahu služijo
malikom – ti nimajo prave žive vere, ki človeka odreši, temveč mrtvo, ki nič
dobrega ne stori, kot pravi Jakob (Jak 2).« (Trubar, 1560/1998: e2a)
36 Bog hoče in zmore odrešiti vse ljudi, Jude in pogane, ki bodo verovali v
Jezusa in ga klicali. Tudi veleva vsem ljudem, naj poslušajo evangelijske
pridigarje. Kajti s poslušanjem ali branjem evangelija bodo dobili pravo vero.
(Trubar, 1560/1998: 16b)
111
