Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 123
TADEJ VIDMAR
Ko je postalo očitno, da kljub najboljšim željam in možnostim
individualizacije religije ljudje sami ne bodo pošiljali svojih otrok v
šolo, šol pa ne bo nihče prostovoljno vzdrževal, se je Luther odločil
javno poseči na področje vzgoje in izobraževanja. Tako je leta 1520 v
poslanici nemškemu plemstvu z naslovom »Krščanskemu plemstvu
nemške narodnosti o izboljšanju krščanskih razmer« zahteval refor-
mo univerze ter izrazil željo, naj bi se dečki in deklice dnevno vsaj
eno uro učili Sveto pismo. Štiri leta kasneje, leta 1524, je napisal in
na oblasti nemških mest naslovil okrožnico z naslovom »Županom
in mestnim svetnikom vseh mest Nemčije, da morajo ustanavljati in
vzdrževati krščanske šole«, v kateri oblastem nalaga skrb in dolžnost
za šolstvo. Ena izmed pomembnejših nalog posvetnih oblasti, pred-
vsem mestnih, je, da povsod, kjer je to le mogoče, ustanavljajo šole za
dečke in deklice, v katerih bi se mogli dnevno šolati po uro ali dve.
Ker vsi otroci niso sposobni za učenjake, ampak bi opravljali razne
obrtniške poklice ali kaj drugega, meni, naj bi se po absolviranju
elementarnih znanj naprej šolali le bolj nadarjeni, ki bi jih namenili
za učiteljski ali duhovniški poklic. Kot zadnji večji spis, v katerem
govori o vzgoji in šolanju, je leta 1530 izdal »Govor ali pridigo, da
je treba otroke pošiljati v šolo«, kjer zahteva izobraževanje za laični
in duhovniški stan, da bi se ohranili pomembni poklici. Zahteva,
naj se učijo latinsko brati in pisati tudi fantje, ki niso tako nadarjeni.
Od oblasti, ki ji je v prejšnjih spisih naložil skrb za ustanavljanje
in upravljanje šol, tudi zahteva, naj prisilijo podložnike, da pošilja-
jo otroke v šolo, kar pomeni zahtevo po neke vrste šolski obvezno-
sti (prim. Driesch & Esterhues 1960, str. 229–230; Roth 1898, str.
19–24).
V praksi pa elementarno, ljudsko šolstvo ni z reformacijo v Nemčiji
doživelo skorajda nobene spremembe. Za pouk branja, pisanja in
računanja so tako kot prej skrbele »nemške« in pisarske šole v mestih
ter cerkovniške šole na podeželju. Te šole so bile do tedaj sicer
pretežno v cerkveni upravi, odtlej pa je zanje skrbela tudi država, ki
pa vseeno v njih ni videla sebi neposredno podrejene ustanove, za
katero bi bila odgovorna, ampak jo je še nadalje videla kot organ
Cerkve in jo urejala s cerkvenimi uredbami, ki so vsebovale del,
namenjen šolam (prim. Driesch & Esterhues 1960, str. 236s).
121
Ko je postalo očitno, da kljub najboljšim željam in možnostim
individualizacije religije ljudje sami ne bodo pošiljali svojih otrok v
šolo, šol pa ne bo nihče prostovoljno vzdrževal, se je Luther odločil
javno poseči na področje vzgoje in izobraževanja. Tako je leta 1520 v
poslanici nemškemu plemstvu z naslovom »Krščanskemu plemstvu
nemške narodnosti o izboljšanju krščanskih razmer« zahteval refor-
mo univerze ter izrazil željo, naj bi se dečki in deklice dnevno vsaj
eno uro učili Sveto pismo. Štiri leta kasneje, leta 1524, je napisal in
na oblasti nemških mest naslovil okrožnico z naslovom »Županom
in mestnim svetnikom vseh mest Nemčije, da morajo ustanavljati in
vzdrževati krščanske šole«, v kateri oblastem nalaga skrb in dolžnost
za šolstvo. Ena izmed pomembnejših nalog posvetnih oblasti, pred-
vsem mestnih, je, da povsod, kjer je to le mogoče, ustanavljajo šole za
dečke in deklice, v katerih bi se mogli dnevno šolati po uro ali dve.
Ker vsi otroci niso sposobni za učenjake, ampak bi opravljali razne
obrtniške poklice ali kaj drugega, meni, naj bi se po absolviranju
elementarnih znanj naprej šolali le bolj nadarjeni, ki bi jih namenili
za učiteljski ali duhovniški poklic. Kot zadnji večji spis, v katerem
govori o vzgoji in šolanju, je leta 1530 izdal »Govor ali pridigo, da
je treba otroke pošiljati v šolo«, kjer zahteva izobraževanje za laični
in duhovniški stan, da bi se ohranili pomembni poklici. Zahteva,
naj se učijo latinsko brati in pisati tudi fantje, ki niso tako nadarjeni.
Od oblasti, ki ji je v prejšnjih spisih naložil skrb za ustanavljanje
in upravljanje šol, tudi zahteva, naj prisilijo podložnike, da pošilja-
jo otroke v šolo, kar pomeni zahtevo po neke vrste šolski obvezno-
sti (prim. Driesch & Esterhues 1960, str. 229–230; Roth 1898, str.
19–24).
V praksi pa elementarno, ljudsko šolstvo ni z reformacijo v Nemčiji
doživelo skorajda nobene spremembe. Za pouk branja, pisanja in
računanja so tako kot prej skrbele »nemške« in pisarske šole v mestih
ter cerkovniške šole na podeželju. Te šole so bile do tedaj sicer
pretežno v cerkveni upravi, odtlej pa je zanje skrbela tudi država, ki
pa vseeno v njih ni videla sebi neposredno podrejene ustanove, za
katero bi bila odgovorna, ampak jo je še nadalje videla kot organ
Cerkve in jo urejala s cerkvenimi uredbami, ki so vsebovale del,
namenjen šolam (prim. Driesch & Esterhues 1960, str. 236s).
121
