Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 126
RAZPRAVE, [TUDIJE
štipendij in ga v njem do naše naslednje odločitve vzdržujte, kot vse
ostale študente.« (Rupel 1965, str. 8) Trubarjev sin Primož še tudi
naslednje leto (1567) ni bil pripravljen za Tiffernum, zato je tudi njega
vojvoda poslal v samostansko šolo v Bebenhausen, nato je bil leta
1568 sprejet v Tiffernov štipendij (študiral je do 1575. leta), četudi po
vojvodovem mnenju »še mogoče ni v celoti tudi primeren« (Rupel
1965, str. 8). Trubar je v sedemdesetih letih 16. stoletja pisal kranjskim
oblastnikom, naj v Tübingen ali kam drugam ne pošiljajo študirat
mladeničev, ki se pred tem »niso naučili vse gramatike, principov
dialektike in retorike, ker bi si morali potem te umetnosti z velikimi
stroški pridobiti pri privatnih učiteljih« (Rupel 1965, str. 14).
TRUBAR IN SLOVENSKI PROTESTANTI
Razmere v slovenskih deželah v času protestantizma so bile dru-
gačne kot v Nemčiji. Deželni vladarji v vseh slovenskih deželah so bili
Habsburžani, ki so ostajali pri katolicizmu, deželno plemstvo pa
pretežno protestantsko ali pa vsaj naklonjeno protestantizmu. Zaradi
tega je imelo plemstvo velike težave z uveljavljanjem zadev, ki so bile
tam, kjer je bil deželni vladar protestant, skorajda samoumevne
oziroma so bile v pristojnosti deželnih vladarjev (finančne zadeve,
organizacija šolstva, cerkvene ureditve itn.). Po drugi strani pa se
predvsem na Kranjskem ustvarja vtis, da plemstvo ni imelo zadostnih
materialnih sredstev, potrebnih za vzpostavitev šolstva ali pa jih ni
želelo prispevati.
Na Kranjskem je bila težava pri uveljavljanju protestantizma med
širšimi sloji prebivalstva tudi jezikovne narave. Prebivalstvo, večinoma
podeželsko, je govorilo pretežno slovensko, jezik izobraženstva in šol
je v tistem času bila še zmeraj humanistična latinščina, višji sloji pa
so praviloma komunicirali med seboj v nemščini, ki je bila – lahko
rečemo – izvorni jezik reformacije. Prav zaradi tega je pomen dela
naših protestantov na področju uveljavljanja slovenskega jezika kot
jezika knjige, vzgoje in izobraževanja in ne nazadnje tudi omike toliko
večji, pri čemer je treba vsekakor izpostaviti Primoža Trubarja.
Trubarjevi razlogi oziroma vzroki za zahtevo po ustanavljanju šol
124
štipendij in ga v njem do naše naslednje odločitve vzdržujte, kot vse
ostale študente.« (Rupel 1965, str. 8) Trubarjev sin Primož še tudi
naslednje leto (1567) ni bil pripravljen za Tiffernum, zato je tudi njega
vojvoda poslal v samostansko šolo v Bebenhausen, nato je bil leta
1568 sprejet v Tiffernov štipendij (študiral je do 1575. leta), četudi po
vojvodovem mnenju »še mogoče ni v celoti tudi primeren« (Rupel
1965, str. 8). Trubar je v sedemdesetih letih 16. stoletja pisal kranjskim
oblastnikom, naj v Tübingen ali kam drugam ne pošiljajo študirat
mladeničev, ki se pred tem »niso naučili vse gramatike, principov
dialektike in retorike, ker bi si morali potem te umetnosti z velikimi
stroški pridobiti pri privatnih učiteljih« (Rupel 1965, str. 14).
TRUBAR IN SLOVENSKI PROTESTANTI
Razmere v slovenskih deželah v času protestantizma so bile dru-
gačne kot v Nemčiji. Deželni vladarji v vseh slovenskih deželah so bili
Habsburžani, ki so ostajali pri katolicizmu, deželno plemstvo pa
pretežno protestantsko ali pa vsaj naklonjeno protestantizmu. Zaradi
tega je imelo plemstvo velike težave z uveljavljanjem zadev, ki so bile
tam, kjer je bil deželni vladar protestant, skorajda samoumevne
oziroma so bile v pristojnosti deželnih vladarjev (finančne zadeve,
organizacija šolstva, cerkvene ureditve itn.). Po drugi strani pa se
predvsem na Kranjskem ustvarja vtis, da plemstvo ni imelo zadostnih
materialnih sredstev, potrebnih za vzpostavitev šolstva ali pa jih ni
želelo prispevati.
Na Kranjskem je bila težava pri uveljavljanju protestantizma med
širšimi sloji prebivalstva tudi jezikovne narave. Prebivalstvo, večinoma
podeželsko, je govorilo pretežno slovensko, jezik izobraženstva in šol
je v tistem času bila še zmeraj humanistična latinščina, višji sloji pa
so praviloma komunicirali med seboj v nemščini, ki je bila – lahko
rečemo – izvorni jezik reformacije. Prav zaradi tega je pomen dela
naših protestantov na področju uveljavljanja slovenskega jezika kot
jezika knjige, vzgoje in izobraževanja in ne nazadnje tudi omike toliko
večji, pri čemer je treba vsekakor izpostaviti Primoža Trubarja.
Trubarjevi razlogi oziroma vzroki za zahtevo po ustanavljanju šol
124
