Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 125
TADEJ VIDMAR
pripravljajo tudi na univerzitetni študij (povzeto po Engelbrecht
1983, str. 48s; Raumer 1872, str. 254–259).
Württemberški vojvoda Krištof je nekdanje (razlaščene) samo-
stane uporabil za ustanovitev posebnih šol, imenovanih samostanske
šole, namenjenih izobraževanju bodoče deželne duhovščine. Tja so
se prihajali izobraževat mladeniči stari med dvanajst in štirinajst let,
potem ko so opravili poseben sprejemni izpit pred osrednjimi oblast-
mi. Pouk v teh samostanskih šolah je potekal podobno kot na drugih
primerljivih sekundarnih izobraževalnih institucijah (gimnazijah,
knežjih šolah itn.) po protestantskih deželah: latinska gramatika,
petje, aritmetika, dialektika, retorika itn. Osnove teologije so bile na
vrsti zadnje leto šolanja. Disciplina v teh samostanskih šolah je bila
zelo stroga (prim. Bertin 1961, str. 264s). S šestnajstim ali sedemnaj-
stim letom so izbranci praviloma šli na univerzo v Tübingen študirat
teologijo; v tem času so živeli v internatu, ki ga je financiral vojvoda,
v tako imenovani tübinški ustanovi (Tübinger Stift). Nekaj mest v
tübinški ustanovi je bilo financiranih iz Tiffernovega sklada (Stipen-
dium Tiffernum), za kar si je tako močno prizadeval tudi Trubar (prim.
Rupel 1965, str. 7–8).
Ko je moral Trubar leta 1565 oditi v izgnanstvo v Württemberg, je
razen sinov Primoža in Felicijana vzel s seboj tudi osemnajst ali
devetnajstletnega Jurija Dalmatina. Vse tri mladeniče so v Stuttgartu
izprašali pred državno šolsko komisijo in ugotovili, da Trubarjeva
sinova nimata potrebnega predznanja za šolanje na kateri izmed
deželnih šol, Dalmatin pa tudi ne, vendar bi že zaradi svoje starosti
lahko dobil mesto v Tiffernumu. Ker v ustanovi ni bilo prostega mesta,
so ga začasno (za eno leto) poslali v samostansko šolo v Bebenhausen,
kjer bi se mogel pripraviti na študij. Ko je bil nato leta 1566 sprejet
na univerzo in v štipendij (v Tiffernumu je ostal do 1572, ko se je vrnil
na Kranjsko), je vojvoda v spremnem pismu med drugim zapisal:
»Ko smo dobili obvestilo, da je pri vas v Tiffernovem štipendiju na
razpolago prosto mesto, smo zdaj prisotnega Jurija Dalmatina iz
Hrvaške nekaj časa milostno vzdrževali v naši samostanski šoli v
Bebenhausnu, da je tako daleč napredoval, da je po našem prepričanju
primeren za ta štipendij, zato ukazujemo, da ga na primeren način
izprašate, in če se bo izkazal kot usposobljen, ga sprejmite v Tiffernov
123
pripravljajo tudi na univerzitetni študij (povzeto po Engelbrecht
1983, str. 48s; Raumer 1872, str. 254–259).
Württemberški vojvoda Krištof je nekdanje (razlaščene) samo-
stane uporabil za ustanovitev posebnih šol, imenovanih samostanske
šole, namenjenih izobraževanju bodoče deželne duhovščine. Tja so
se prihajali izobraževat mladeniči stari med dvanajst in štirinajst let,
potem ko so opravili poseben sprejemni izpit pred osrednjimi oblast-
mi. Pouk v teh samostanskih šolah je potekal podobno kot na drugih
primerljivih sekundarnih izobraževalnih institucijah (gimnazijah,
knežjih šolah itn.) po protestantskih deželah: latinska gramatika,
petje, aritmetika, dialektika, retorika itn. Osnove teologije so bile na
vrsti zadnje leto šolanja. Disciplina v teh samostanskih šolah je bila
zelo stroga (prim. Bertin 1961, str. 264s). S šestnajstim ali sedemnaj-
stim letom so izbranci praviloma šli na univerzo v Tübingen študirat
teologijo; v tem času so živeli v internatu, ki ga je financiral vojvoda,
v tako imenovani tübinški ustanovi (Tübinger Stift). Nekaj mest v
tübinški ustanovi je bilo financiranih iz Tiffernovega sklada (Stipen-
dium Tiffernum), za kar si je tako močno prizadeval tudi Trubar (prim.
Rupel 1965, str. 7–8).
Ko je moral Trubar leta 1565 oditi v izgnanstvo v Württemberg, je
razen sinov Primoža in Felicijana vzel s seboj tudi osemnajst ali
devetnajstletnega Jurija Dalmatina. Vse tri mladeniče so v Stuttgartu
izprašali pred državno šolsko komisijo in ugotovili, da Trubarjeva
sinova nimata potrebnega predznanja za šolanje na kateri izmed
deželnih šol, Dalmatin pa tudi ne, vendar bi že zaradi svoje starosti
lahko dobil mesto v Tiffernumu. Ker v ustanovi ni bilo prostega mesta,
so ga začasno (za eno leto) poslali v samostansko šolo v Bebenhausen,
kjer bi se mogel pripraviti na študij. Ko je bil nato leta 1566 sprejet
na univerzo in v štipendij (v Tiffernumu je ostal do 1572, ko se je vrnil
na Kranjsko), je vojvoda v spremnem pismu med drugim zapisal:
»Ko smo dobili obvestilo, da je pri vas v Tiffernovem štipendiju na
razpolago prosto mesto, smo zdaj prisotnega Jurija Dalmatina iz
Hrvaške nekaj časa milostno vzdrževali v naši samostanski šoli v
Bebenhausnu, da je tako daleč napredoval, da je po našem prepričanju
primeren za ta štipendij, zato ukazujemo, da ga na primeren način
izprašate, in če se bo izkazal kot usposobljen, ga sprejmite v Tiffernov
123
