Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 127
TADEJ VIDMAR
in šolanju čim večjega števila otrok so bili drugačni kot, recimo, v
Nemčiji, zibelki reformacije. Nemščina je že bila uveljavljena kot pisni
jezik, imela je že svojo normo, Nemci so imeli izobražence, ki so
ustvarjali tudi v materinščini. Zato je Luther že lahko želel in zahteval,
da je treba brati Sveto pismo v materinščini in na tej podlagi vzpo-
stavljati individualni stik z Bogom in da naj tako dečki kot deklice
zaradi elementarnega opismenjevanja, ki bi jim omenjeno omogo-
čalo, obiskujejo šolo vsaj po eno do dve uri na dan. V slovenskih
deželah pa so bile razmere veliko težje, tako glede pisnega jezika kot
splošnega stanja izobraženosti (prim. tudi Ciperle 1996, str. 166).
Trubar si je moral razen želje po neposredni komunikaciji vsakega
posameznika s Svetim pismom v materinščini prizadevati tudi za
uveljavitev materinščine kot pisne norme in za dvig splošne kulturne
ravni prebivalcev slovenskih dežel. Ugotovimo lahko, da se je pri
Trubarju pri njegovi zavzetosti in gorečnosti v zvezi z ustanavljanjem
šol in izobraževanjem otrok razen verskega nagiba intenzivno pojav-
ljala še iskrena želja po tem, da bi »preproste Slovence« dvignil iz
kulturne zaostalosti (prim. Schmidt 1986, str. 206). To nam potrjuje
tudi znano pismo, ki sta ga Trubar in Krelj v zvezi z vodenjem ljub-
ljanske stanovske (sekundarne) šole leta 1565 pisala Bohoriču: »Ne
dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečo in kulturno
zaostalost teh območij naše domovine; prava sramota je, kako že
povsod prevladuje zaničevanje in zanemarjanje dobrih umetnosti in
humanistike. Pa vendar, ko bi le vsi, ki resnično občutijo to bedno
barbarstvo, združili z nami tudi svoje prošnje, prizadevanja, nasvete
in delo, da bi ga premagali.« (Rupel 1951, str. 112)
Ko je Trubar leta 1562 predstavil kranjskim deželnim stanovom
ponudbo württemberškega vojvode Krištofa, da bi lahko iz Tiffer-
novega sklada dobili dve štipendiji, ki bi omogočali študij na univerzi
v Tübingenu, so ti iskali primerne kandidate, vendar »se je izkazalo,
da ni takih dijakov, ki bi bili pripravljeni za visoko šolo« (Rupel 1965,
str. 11). Ob tem je Trubarju prišlo na misel, da bi bilo nujno v Ljub-
ljani ustanoviti izobraževalno institucijo, katere naloga bi bila tudi
priprava na univerzitetni študij. Trubar je pravzaprav, kot izpričujejo
dokumenti, pobudnik ustanovitve stanovske šole v Ljubljani: »Mi
namreč, ki smo še posebej spoznali, da so šole Cerkvi potrebne kot
125
in šolanju čim večjega števila otrok so bili drugačni kot, recimo, v
Nemčiji, zibelki reformacije. Nemščina je že bila uveljavljena kot pisni
jezik, imela je že svojo normo, Nemci so imeli izobražence, ki so
ustvarjali tudi v materinščini. Zato je Luther že lahko želel in zahteval,
da je treba brati Sveto pismo v materinščini in na tej podlagi vzpo-
stavljati individualni stik z Bogom in da naj tako dečki kot deklice
zaradi elementarnega opismenjevanja, ki bi jim omenjeno omogo-
čalo, obiskujejo šolo vsaj po eno do dve uri na dan. V slovenskih
deželah pa so bile razmere veliko težje, tako glede pisnega jezika kot
splošnega stanja izobraženosti (prim. tudi Ciperle 1996, str. 166).
Trubar si je moral razen želje po neposredni komunikaciji vsakega
posameznika s Svetim pismom v materinščini prizadevati tudi za
uveljavitev materinščine kot pisne norme in za dvig splošne kulturne
ravni prebivalcev slovenskih dežel. Ugotovimo lahko, da se je pri
Trubarju pri njegovi zavzetosti in gorečnosti v zvezi z ustanavljanjem
šol in izobraževanjem otrok razen verskega nagiba intenzivno pojav-
ljala še iskrena želja po tem, da bi »preproste Slovence« dvignil iz
kulturne zaostalosti (prim. Schmidt 1986, str. 206). To nam potrjuje
tudi znano pismo, ki sta ga Trubar in Krelj v zvezi z vodenjem ljub-
ljanske stanovske (sekundarne) šole leta 1565 pisala Bohoriču: »Ne
dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečo in kulturno
zaostalost teh območij naše domovine; prava sramota je, kako že
povsod prevladuje zaničevanje in zanemarjanje dobrih umetnosti in
humanistike. Pa vendar, ko bi le vsi, ki resnično občutijo to bedno
barbarstvo, združili z nami tudi svoje prošnje, prizadevanja, nasvete
in delo, da bi ga premagali.« (Rupel 1951, str. 112)
Ko je Trubar leta 1562 predstavil kranjskim deželnim stanovom
ponudbo württemberškega vojvode Krištofa, da bi lahko iz Tiffer-
novega sklada dobili dve štipendiji, ki bi omogočali študij na univerzi
v Tübingenu, so ti iskali primerne kandidate, vendar »se je izkazalo,
da ni takih dijakov, ki bi bili pripravljeni za visoko šolo« (Rupel 1965,
str. 11). Ob tem je Trubarju prišlo na misel, da bi bilo nujno v Ljub-
ljani ustanoviti izobraževalno institucijo, katere naloga bi bila tudi
priprava na univerzitetni študij. Trubar je pravzaprav, kot izpričujejo
dokumenti, pobudnik ustanovitve stanovske šole v Ljubljani: »Mi
namreč, ki smo še posebej spoznali, da so šole Cerkvi potrebne kot
125
