Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 129
TADEJ VIDMAR
inu mežnarjev tu slovensku pismu, brane inu pisane vuči.« (Trubar 1975,
str. 75)
Iz zahteve oziroma poziva župnikom, naj v svojih župnijah poskr-
bijo za učitelja, ki bo posredoval elementarna znanja tako dečkom
kot tudi deklicam, se Trubar kaže tudi kot utemeljitelj protestant-
skega elementarnega šolstva na Kranjskem: »Raven tiga en vsaki pridigar
inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu
držati, de te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči
slovenski brati inu pisati, ta katehizmus zred s to kratko izlago izvuna povej-
dati.« (Trubar 1975, str. 95) Lahko rečemo, da je bila Trubarjeva zami-
sel ljudske šole med najbolj demokratičnimi pedagoškimi idejami v
16. stoletju: »Slovenska ljudska šola zato ni neposredno zasluga pro-
testantizma na Slovenskem, pač pa vodilnih slovenskih protestantov,
njihove navezanosti na domače ljudstvo, v prvi vrsti Trubarja …«
(Schmidt 1986, str. 207)
V času reformacije je bilo na Slovenskem dejansko ustanovljenih
nekaj ljudskih šol, koliko, pa ne vemo. Vsekakor jih ni bilo mnogo,
delno tudi zaradi nasprotovanja posvetnih in cerkvenih oblasti v
naših deželah (prim. Schmidt 1986, str. 207). Eden izmed večjih
problemov je bil, kdo naj prevzame stroške ustanovitve in vzdrževanja
šole ter učiteljski kader, ki ga je primanjkovalo. Še največ elementar-
nih, ljudskih šol je bilo v mestih in trgih, precej manj pa na podeželju,
po vaseh. Izpričane imamo protestantske šole mešane stopnje, najver-
jetneje ljudske šole v Mariboru, Krškem, Kranju, Brežicah, na Ptuju,
Bledu, v Kamniku, Žužemberku, Črnomlju, Metliki, Idriji, v Šentvidu
na Koroškem, v Beli pri Železni Kapli, Brežah, Starem dvoru, Veli-
kovcu, v Prekmurju je bila znana šola v Dolnji Lendavi in še kje (prim.
Ciperle 1996, str. 142; Ciperle & Vovko 1987, str. 25). Problematično
je bilo to, da sta katoliška v času reformacije ostajala tista družbena
sloja, katerima bi ljudska šola bila v prvi vrsti namenjena, tj. kmečko
prebivalstvo in nižji sloji v mestih.
V slovenskem pedagoškem zgodovinopisju na splošno velja prepri-
čanje, da je razlika med Trubarjevim in Luthrovim pojmovanjem
ljudske šole v tem, da jo Luther opredeli kot izbirno šolo, Trubar pa
kot splošno izobraževalno: »Luthru je potemtakem ,ljudska’ šola
izbirna šola. Naloga ljudske šole pa ni izbirati najboljše učence za
127
inu mežnarjev tu slovensku pismu, brane inu pisane vuči.« (Trubar 1975,
str. 75)
Iz zahteve oziroma poziva župnikom, naj v svojih župnijah poskr-
bijo za učitelja, ki bo posredoval elementarna znanja tako dečkom
kot tudi deklicam, se Trubar kaže tudi kot utemeljitelj protestant-
skega elementarnega šolstva na Kranjskem: »Raven tiga en vsaki pridigar
inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu
držati, de te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči
slovenski brati inu pisati, ta katehizmus zred s to kratko izlago izvuna povej-
dati.« (Trubar 1975, str. 95) Lahko rečemo, da je bila Trubarjeva zami-
sel ljudske šole med najbolj demokratičnimi pedagoškimi idejami v
16. stoletju: »Slovenska ljudska šola zato ni neposredno zasluga pro-
testantizma na Slovenskem, pač pa vodilnih slovenskih protestantov,
njihove navezanosti na domače ljudstvo, v prvi vrsti Trubarja …«
(Schmidt 1986, str. 207)
V času reformacije je bilo na Slovenskem dejansko ustanovljenih
nekaj ljudskih šol, koliko, pa ne vemo. Vsekakor jih ni bilo mnogo,
delno tudi zaradi nasprotovanja posvetnih in cerkvenih oblasti v
naših deželah (prim. Schmidt 1986, str. 207). Eden izmed večjih
problemov je bil, kdo naj prevzame stroške ustanovitve in vzdrževanja
šole ter učiteljski kader, ki ga je primanjkovalo. Še največ elementar-
nih, ljudskih šol je bilo v mestih in trgih, precej manj pa na podeželju,
po vaseh. Izpričane imamo protestantske šole mešane stopnje, najver-
jetneje ljudske šole v Mariboru, Krškem, Kranju, Brežicah, na Ptuju,
Bledu, v Kamniku, Žužemberku, Črnomlju, Metliki, Idriji, v Šentvidu
na Koroškem, v Beli pri Železni Kapli, Brežah, Starem dvoru, Veli-
kovcu, v Prekmurju je bila znana šola v Dolnji Lendavi in še kje (prim.
Ciperle 1996, str. 142; Ciperle & Vovko 1987, str. 25). Problematično
je bilo to, da sta katoliška v času reformacije ostajala tista družbena
sloja, katerima bi ljudska šola bila v prvi vrsti namenjena, tj. kmečko
prebivalstvo in nižji sloji v mestih.
V slovenskem pedagoškem zgodovinopisju na splošno velja prepri-
čanje, da je razlika med Trubarjevim in Luthrovim pojmovanjem
ljudske šole v tem, da jo Luther opredeli kot izbirno šolo, Trubar pa
kot splošno izobraževalno: »Luthru je potemtakem ,ljudska’ šola
izbirna šola. Naloga ljudske šole pa ni izbirati najboljše učence za
127
