Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 173
BARBARA @ABOTA
sam. V svoji knjižnici je nekaj časa gostil samega Nikodemusa Frisch-
lina, ko je ta opravljal filološke raziskave.54
Jurijev starejši brat Vid je bil vojak, ki je v mladosti služil v španski
armadi, pozneje pa postal šestnajsti55 general Vojne krajine in povelj-
nik Karlovca. Nekajkrat se omenja v povezavi z boji s Turki in Bene-
čani.56 Bil je baron na Fužinah in v Konjicah, vrhovni dedni lovec
vojvodine Kranjske in Slovenske marke, goriški dedni točaj, svetnik
cesarja Rudolfa II. in nadvojvode Ferdinanda ter general hrvaške in
primorske Krajine.57 Najprej je bil veliki stotnik v Karlovcu, leta 1607
pa je bil povišan v generala kot samostojnega zapovednika v celi hrva-
ški Krajini. Njegovo edino poznano večje junaško dejanje je zmaga
na Ostroškem polju (Ostrositzerfelde). Kot komisar se je nekajkrat
mudil tudi v Senju, kjer je skušal rešiti večni problem z Uskoki. Umrl
je neporočen leta 1609, najverjetneje malo pred 12. junijem.58 Njegov
nagrobnik z epitafom je stal v današnji frančiškanski cerkvi pri večjem
oltarju, poleg epitafa družine Barbo. Nad Vidovo moško figuro, kjer
je bilo upodobljeno Kristusovo vstajenje, je bil napisan tekst iz
drugega poglavja Janezovega evangelija (Ex parte evangelii ad Aram
majorem cernitur Epithaphium D. Viti Kyssel. Supra figuram virilem ejusdem
ubi Resurrectio Christi exprimitur, hic Joannis textus legitur Jan. 2. cap.).59
Karlovški general Vid Khisl je bil sicer res vzgojen v protestantskem
duhu (njegov oče Janez je bil namreč zelo goreč privrženec prote-
stantske cerkve), vendar se je verjetno kasneje rekatoliziral, podobno
kot njegova brata Karel in Janez Jakob.60 Ta dva se omenjata tudi
54 P. Simoniti, H kulturnozgodovinski podobi Ljubljane v 16. stoletju, v: Zgodovina
Ljubljane, Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 124.
55 Valvasor, Die Ehre, XII. knjiga, str. 56.
56 I. Steklasa, Druga vojska z Benečani, v: Zbornik Matice Slovenske (ZMS) 1,
1899, str. 1–71; I. Steklasa, Vid Kisel, karlovški general (1602–1609), v: Zbornik
Matice Slovenske (ZMS) 6, 1904, str. 23–57.
57 Steklasa, Vid Kisel, str. 23.
58 ZAL, LJU 488, Cod. I, knjiga 21, 1609, fol. 91’.
59 Frančiškani v Ljubljani, Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja,
Ljubljana 2000, str. 193.
60 H. Kiesl, Der Raubmord an Johann Christoph Freiherr von Tattenbach im Schloss
Freizell an der Donau im Jahre 1659, v: Adler, Zeitschrift für Genealogie und
Heraldik, Band 6, 1962–1964, str. 237.
171
sam. V svoji knjižnici je nekaj časa gostil samega Nikodemusa Frisch-
lina, ko je ta opravljal filološke raziskave.54
Jurijev starejši brat Vid je bil vojak, ki je v mladosti služil v španski
armadi, pozneje pa postal šestnajsti55 general Vojne krajine in povelj-
nik Karlovca. Nekajkrat se omenja v povezavi z boji s Turki in Bene-
čani.56 Bil je baron na Fužinah in v Konjicah, vrhovni dedni lovec
vojvodine Kranjske in Slovenske marke, goriški dedni točaj, svetnik
cesarja Rudolfa II. in nadvojvode Ferdinanda ter general hrvaške in
primorske Krajine.57 Najprej je bil veliki stotnik v Karlovcu, leta 1607
pa je bil povišan v generala kot samostojnega zapovednika v celi hrva-
ški Krajini. Njegovo edino poznano večje junaško dejanje je zmaga
na Ostroškem polju (Ostrositzerfelde). Kot komisar se je nekajkrat
mudil tudi v Senju, kjer je skušal rešiti večni problem z Uskoki. Umrl
je neporočen leta 1609, najverjetneje malo pred 12. junijem.58 Njegov
nagrobnik z epitafom je stal v današnji frančiškanski cerkvi pri večjem
oltarju, poleg epitafa družine Barbo. Nad Vidovo moško figuro, kjer
je bilo upodobljeno Kristusovo vstajenje, je bil napisan tekst iz
drugega poglavja Janezovega evangelija (Ex parte evangelii ad Aram
majorem cernitur Epithaphium D. Viti Kyssel. Supra figuram virilem ejusdem
ubi Resurrectio Christi exprimitur, hic Joannis textus legitur Jan. 2. cap.).59
Karlovški general Vid Khisl je bil sicer res vzgojen v protestantskem
duhu (njegov oče Janez je bil namreč zelo goreč privrženec prote-
stantske cerkve), vendar se je verjetno kasneje rekatoliziral, podobno
kot njegova brata Karel in Janez Jakob.60 Ta dva se omenjata tudi
54 P. Simoniti, H kulturnozgodovinski podobi Ljubljane v 16. stoletju, v: Zgodovina
Ljubljane, Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 124.
55 Valvasor, Die Ehre, XII. knjiga, str. 56.
56 I. Steklasa, Druga vojska z Benečani, v: Zbornik Matice Slovenske (ZMS) 1,
1899, str. 1–71; I. Steklasa, Vid Kisel, karlovški general (1602–1609), v: Zbornik
Matice Slovenske (ZMS) 6, 1904, str. 23–57.
57 Steklasa, Vid Kisel, str. 23.
58 ZAL, LJU 488, Cod. I, knjiga 21, 1609, fol. 91’.
59 Frančiškani v Ljubljani, Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja,
Ljubljana 2000, str. 193.
60 H. Kiesl, Der Raubmord an Johann Christoph Freiherr von Tattenbach im Schloss
Freizell an der Donau im Jahre 1659, v: Adler, Zeitschrift für Genealogie und
Heraldik, Band 6, 1962–1964, str. 237.
171
