Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 176
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kozma Aha~i~
POGLAVJA O NEPREGIBNIH BESEDNIH
VRSTAH V BOHORI^EVI SLOVNICI (1584)
S poglavjem o prislovu nastopijo v Bohoričevi latinsko pisani
slovnici slovenskega jezika Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana
literatura (1584) poglavja o tistih delih govora, ki so bili v domala
vseh tedanjih slovnicah obdelani enako skopo. Bohorič se v teh
poglavjih podobno kot nemška slovničarja Clajus in Albertus ter
poljski slovničar Statorius1 na prvi pogled dokaj tesno naslanja na
latinsko slovnico Filipa Melanchthona. Kljub temu pa tudi v teh
poglavjih lahko najdemo med Melanchthonom in Bohoričem kar
precejšnje razlike, ki jih bomo skušali v našem prispevku čim natanč-
neje popisati. Naj pripomnimo še to, da bi glede na način obravnave
vsebina obravnavanih poglavij Bohoričeve slovnice mnogokrat bolj
sodila v slovar kot v slovnico, a to je skupna značilnost večine tedanjih
slovnic ljudskih jezikov; bolj kot teorija slovničarje tu zanima leksika.
Večinoma so na obravnavana poglavja Bohoričeve slovnice v so-
dobni literaturi leteli naslednji očitki: 1. da med prislovi (v tedanjem
pomenu besede) Bohorič navaja tudi (današnje) členke;2 2. da so
predlogi narejeni po latinski shemi;3 3. da med vezniki (v tedanjem
pomenu besede) Bohorič navaja tudi (današnje) členke in prislove;4
1 Nemški slovničar Ölinger (1574: 156–165) se sicer zgleduje po Melanch-
thonu, a drugače kot Bohorič.
2 O tem Toporišič (1987: 304). Drugače pač ni moralo biti, saj tedanja evropska
slovnična teorija členkov ni poznala.
3 Tako vsi pisci o Bohoričevi slovnici, ki obdelujejo predloge, npr. Kidrič (1925:
50) in drugi.
4 O tem Toporišič (1987: 305).
174
Kozma Aha~i~
POGLAVJA O NEPREGIBNIH BESEDNIH
VRSTAH V BOHORI^EVI SLOVNICI (1584)
S poglavjem o prislovu nastopijo v Bohoričevi latinsko pisani
slovnici slovenskega jezika Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana
literatura (1584) poglavja o tistih delih govora, ki so bili v domala
vseh tedanjih slovnicah obdelani enako skopo. Bohorič se v teh
poglavjih podobno kot nemška slovničarja Clajus in Albertus ter
poljski slovničar Statorius1 na prvi pogled dokaj tesno naslanja na
latinsko slovnico Filipa Melanchthona. Kljub temu pa tudi v teh
poglavjih lahko najdemo med Melanchthonom in Bohoričem kar
precejšnje razlike, ki jih bomo skušali v našem prispevku čim natanč-
neje popisati. Naj pripomnimo še to, da bi glede na način obravnave
vsebina obravnavanih poglavij Bohoričeve slovnice mnogokrat bolj
sodila v slovar kot v slovnico, a to je skupna značilnost večine tedanjih
slovnic ljudskih jezikov; bolj kot teorija slovničarje tu zanima leksika.
Večinoma so na obravnavana poglavja Bohoričeve slovnice v so-
dobni literaturi leteli naslednji očitki: 1. da med prislovi (v tedanjem
pomenu besede) Bohorič navaja tudi (današnje) členke;2 2. da so
predlogi narejeni po latinski shemi;3 3. da med vezniki (v tedanjem
pomenu besede) Bohorič navaja tudi (današnje) členke in prislove;4
1 Nemški slovničar Ölinger (1574: 156–165) se sicer zgleduje po Melanch-
thonu, a drugače kot Bohorič.
2 O tem Toporišič (1987: 304). Drugače pač ni moralo biti, saj tedanja evropska
slovnična teorija členkov ni poznala.
3 Tako vsi pisci o Bohoričevi slovnici, ki obdelujejo predloge, npr. Kidrič (1925:
50) in drugi.
4 O tem Toporišič (1987: 305).
174
