Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 199
PETER NOVAK
jih delili. Eden izmed takšnih primerov je napoved v Joelu 3 in njegova
izpolnitev v Apd 2. Odlomek v Joelu 3,1–5 nastopi ravno po obljubi
čezmernih dobrin za Izrael (Jl 2,18–27). Nato naj bi Izrael pričakoval
izlitje Svetega Duha na vse ljudi (Jl 3,1), čudežna znamenja na nebu
in na zemlji, kri in ogenj in stebre dima (v.3). Ko se ozremo na Petrov
govor v Apd 2,14–24 opazimo, da trdi, kako se je vse to izpolnilo s
prihodom (predvsem s smrtjo) Jezusa Kristusa ter na Binkoštni dan.
Tu vidimo, da se obljube o čudežnih znamenjih na nebu in na zemlji,
kri, ogenj in dim, niso vse izpolnile dobesedno ne v Jezusovem času
ne na Binkošti, kot se tudi preobilne kmetijske dobrine za Izrael iz
Jl 2 niso. Pa vendar so bile vse te obljube v tistem času dejansko
izpolnjene. Marsikdo se sicer ob tem spotika. Johnson na primer trdi,
da Peter ne uporablja besede »izpolnitev« in torej ne misli, da se je Jl
3 izpolnil (Johnson, 1999a: 151), kar sicer že podobnost med besedili
prepričljivo ovrže. Drugi spet trdijo, da se je izpolnila le beseda o
izlitju Duha. Treba je poudariti, da sami ne trdimo, da vnaprej vemo
kaj je mišljeno dobesedno in kaj ne, temveč nam to narekujejo
dogodki v Novi zavezi. Dispenzacionalisti tega ne upoštevajo, ko
vztrajajo da mora obljuba vključevati le izvirne prejemnike in izvirno
obliko, kot trdi Johnson (Johnson, 1999a: 121). Ne moremo si domiš-
ljati, da vemo, katere stvari so bile izpolnjene in katere ne, ne da bi se
ozirali na Novo zavezo. Resnica je v teh videnjih bila tako razodeta
kot prikrita (Sterrett, 1974: 144). Waltke pravilno razjasni dilemo o
izpolnitvi, ko sprašuje: »Če je Bog obljubil očetom, da jim bo dal 5
dolarjev in jim navsezadnje da 5000 dolarjev, ali je s tem nezvest svoji
obljubi?« (Waltke, 1992: 359)
Ta izjava nas spomni, da so Božji nameni lahko večji kot so se
zavedali človeški avtorji besedil (1 Pt 1,10–11; Johnson 1999b: 67).
Pomaga nam tudi razumeti, da ima Shepherd prav, ko trdi, da dispen-
zacionalisti poskušajo braniti »faktografsko nezmotljivost« Svetega
pisma po vzorcu: če je Bog Izraelcem obljubil zemeljsko kraljestvo, le
kako naj ne bi tega dobili? Tako se zatekajo k »dobesedarstvu«
(Shepherd, 1989: 294). S tem povezano je tudi njihovo neprepozna-
vanje končnega in polnega Božjega razodetja v Novi zavezi, še posebej
v osebi Jezusa Kristusa (Heb 1,1–3). Njihova hermenevtika pravzaprav
ni kristocentrična. Nova zaveza nam daje popolnejšo sliko Božjega
197
jih delili. Eden izmed takšnih primerov je napoved v Joelu 3 in njegova
izpolnitev v Apd 2. Odlomek v Joelu 3,1–5 nastopi ravno po obljubi
čezmernih dobrin za Izrael (Jl 2,18–27). Nato naj bi Izrael pričakoval
izlitje Svetega Duha na vse ljudi (Jl 3,1), čudežna znamenja na nebu
in na zemlji, kri in ogenj in stebre dima (v.3). Ko se ozremo na Petrov
govor v Apd 2,14–24 opazimo, da trdi, kako se je vse to izpolnilo s
prihodom (predvsem s smrtjo) Jezusa Kristusa ter na Binkoštni dan.
Tu vidimo, da se obljube o čudežnih znamenjih na nebu in na zemlji,
kri, ogenj in dim, niso vse izpolnile dobesedno ne v Jezusovem času
ne na Binkošti, kot se tudi preobilne kmetijske dobrine za Izrael iz
Jl 2 niso. Pa vendar so bile vse te obljube v tistem času dejansko
izpolnjene. Marsikdo se sicer ob tem spotika. Johnson na primer trdi,
da Peter ne uporablja besede »izpolnitev« in torej ne misli, da se je Jl
3 izpolnil (Johnson, 1999a: 151), kar sicer že podobnost med besedili
prepričljivo ovrže. Drugi spet trdijo, da se je izpolnila le beseda o
izlitju Duha. Treba je poudariti, da sami ne trdimo, da vnaprej vemo
kaj je mišljeno dobesedno in kaj ne, temveč nam to narekujejo
dogodki v Novi zavezi. Dispenzacionalisti tega ne upoštevajo, ko
vztrajajo da mora obljuba vključevati le izvirne prejemnike in izvirno
obliko, kot trdi Johnson (Johnson, 1999a: 121). Ne moremo si domiš-
ljati, da vemo, katere stvari so bile izpolnjene in katere ne, ne da bi se
ozirali na Novo zavezo. Resnica je v teh videnjih bila tako razodeta
kot prikrita (Sterrett, 1974: 144). Waltke pravilno razjasni dilemo o
izpolnitvi, ko sprašuje: »Če je Bog obljubil očetom, da jim bo dal 5
dolarjev in jim navsezadnje da 5000 dolarjev, ali je s tem nezvest svoji
obljubi?« (Waltke, 1992: 359)
Ta izjava nas spomni, da so Božji nameni lahko večji kot so se
zavedali človeški avtorji besedil (1 Pt 1,10–11; Johnson 1999b: 67).
Pomaga nam tudi razumeti, da ima Shepherd prav, ko trdi, da dispen-
zacionalisti poskušajo braniti »faktografsko nezmotljivost« Svetega
pisma po vzorcu: če je Bog Izraelcem obljubil zemeljsko kraljestvo, le
kako naj ne bi tega dobili? Tako se zatekajo k »dobesedarstvu«
(Shepherd, 1989: 294). S tem povezano je tudi njihovo neprepozna-
vanje končnega in polnega Božjega razodetja v Novi zavezi, še posebej
v osebi Jezusa Kristusa (Heb 1,1–3). Njihova hermenevtika pravzaprav
ni kristocentrična. Nova zaveza nam daje popolnejšo sliko Božjega
197
