Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 204
BILO JE POVEDANO
PLEMSTVO, REFORMACIJA, VERA…
/19–21:/ Razmeroma zelo pozno se je pridružilo reformaciji plem-
stvo, da je postalo potem njena najmočnejša opora in zaslomba. A
bilo je takrat plemstvo globoko verno in zelo navezano na veličastne
katoliške ceremonije in častno asistenco pri njih. V resnici vidimo, da
se je plemstvo nekaj časa držalo čisto na strani. Dimitz domneva
dobro: »Der Adel mochte durch die frische Erinnerung an das reli-
giös-communistische Programm des Bauernaufstandes (1525) von
dem offenen Bekenntnis der neuen Lehre noch abgehalten werden.«
(Plemstvo je sveži spomin na versko-komunistični program kmečkega
upora (1525) še odvračal od javnega izpovedovanja novega nauka.) A okrog
l. 1528 že čitamo, da se razširjajo protestantske nemške knjige po
naših krajih, gotovo tudi med plemstvom, ki je bilo v prvi vrsti vešče
nemščine in čitanja. Knjige se razširjajo kljub zapovedi, po kateri so
bile knjige izročene ognju, njih razširjevavci pa vodi (utopljenju).
Plemstvo jih čita in isto tako tudi izobraženejše meščanstvo. Ene
kakor druge prijetno preseneča razlika med njih žarom in pa pri-
siljeno lesenostjo katoliških cerkvenih rokodelcev. Verno kakor je, se
oprijemlje te vere, ki se mu nudi na goli podlagi človeškega razuma
in brez vse čudežne ter fantastične inscenacije. In stari verni plemiči
prihajajo na idejo, da Bog zato kaznuje s turško silo, neprestanimi
ujmami in kugo, ker je njegova sveta vera izgubila svojo nedotak-
njenost in čistost ter se zmešala med pozemske dekle. Stari baron
Ungnad pravi naravnost, da kaznuje bog Hrvate, Ogre in Slovence
po njih lastni krivdi z neprestanimi turškimi napadi, ker so bili že
dolgo »ein roch, gottlos, bapistisch und solch ein leben und wesen
gefuert, das sy weder gott noch seine gebot, heiliges wort, willen und
befelich, ja auch … den listigen teuff l selbst nie erkhendt« (živeli
surovo, brezbožno, papistično, tako da niso spoštovali niti Boga niti njegove
zapovedi in svete besede … in niso prepoznali zvijačnega hudiča). To je bil
najbrž povod, da so se končno tudi plemiči oklenili nove vere. In prvo
njihovo protestantsko dejanje je bilo, da so pognali papeževe nabi-
ravce čez mejo. Kmalu nato začno rotiti kralja, naj jim ne krati
njihovega veroizpovedanja. Na vseh skupščinah in zborih ga prosijo,
na dunajskem, linškem, rezenškem in praškem. Odposlancem na
202
PLEMSTVO, REFORMACIJA, VERA…
/19–21:/ Razmeroma zelo pozno se je pridružilo reformaciji plem-
stvo, da je postalo potem njena najmočnejša opora in zaslomba. A
bilo je takrat plemstvo globoko verno in zelo navezano na veličastne
katoliške ceremonije in častno asistenco pri njih. V resnici vidimo, da
se je plemstvo nekaj časa držalo čisto na strani. Dimitz domneva
dobro: »Der Adel mochte durch die frische Erinnerung an das reli-
giös-communistische Programm des Bauernaufstandes (1525) von
dem offenen Bekenntnis der neuen Lehre noch abgehalten werden.«
(Plemstvo je sveži spomin na versko-komunistični program kmečkega
upora (1525) še odvračal od javnega izpovedovanja novega nauka.) A okrog
l. 1528 že čitamo, da se razširjajo protestantske nemške knjige po
naših krajih, gotovo tudi med plemstvom, ki je bilo v prvi vrsti vešče
nemščine in čitanja. Knjige se razširjajo kljub zapovedi, po kateri so
bile knjige izročene ognju, njih razširjevavci pa vodi (utopljenju).
Plemstvo jih čita in isto tako tudi izobraženejše meščanstvo. Ene
kakor druge prijetno preseneča razlika med njih žarom in pa pri-
siljeno lesenostjo katoliških cerkvenih rokodelcev. Verno kakor je, se
oprijemlje te vere, ki se mu nudi na goli podlagi človeškega razuma
in brez vse čudežne ter fantastične inscenacije. In stari verni plemiči
prihajajo na idejo, da Bog zato kaznuje s turško silo, neprestanimi
ujmami in kugo, ker je njegova sveta vera izgubila svojo nedotak-
njenost in čistost ter se zmešala med pozemske dekle. Stari baron
Ungnad pravi naravnost, da kaznuje bog Hrvate, Ogre in Slovence
po njih lastni krivdi z neprestanimi turškimi napadi, ker so bili že
dolgo »ein roch, gottlos, bapistisch und solch ein leben und wesen
gefuert, das sy weder gott noch seine gebot, heiliges wort, willen und
befelich, ja auch … den listigen teuff l selbst nie erkhendt« (živeli
surovo, brezbožno, papistično, tako da niso spoštovali niti Boga niti njegove
zapovedi in svete besede … in niso prepoznali zvijačnega hudiča). To je bil
najbrž povod, da so se končno tudi plemiči oklenili nove vere. In prvo
njihovo protestantsko dejanje je bilo, da so pognali papeževe nabi-
ravce čez mejo. Kmalu nato začno rotiti kralja, naj jim ne krati
njihovega veroizpovedanja. Na vseh skupščinah in zborih ga prosijo,
na dunajskem, linškem, rezenškem in praškem. Odposlancem na
202
