Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 195
PETER NOVAK
cipielno, še preden se prebere besedilo. Posledično je možnost alter-
nativnih interpretacij izključena že po sami definiciji, še preden se
odlomki proučijo v njihovem eksegetskem in kanoničnem kon-
tekstu« (Bock, 1999: 86). S tem Bock kritizira njihove predpostavke.
Sam Ryrie ugotavlja, da »je razlikovanje Božjih obdobij ključno za
pravilno interpretacijo njegovega razodetja v teh obdobjih« (Ryrie,
1995: 29, 41). To ga vodi v prepričanje, da je razlikovanje Izraela in
Cerkve bistvo dispenzacionalizma. Skratka: po njihovem mnenju
moramo razlikovati različna obdobja (s tem pa Izrael in Cerkev), še
preden se lotimo razlage besedila.
Nasprotniki dispenzacijske teologije so včasih res krivi za pomanj-
kanje jasnosti pri razumevanju odnosa med Izraelom in Cerkvijo.16
Pogosto govorijo o Cerkvi, kot da je prekosila oz. nadomestila Izrael,
ko je slednji zavrnil Mesijo. Teolog Stanley Grenz, ko govori o izpol-
nitvi besedila iz Joela 2 v Apd 2, pravi, da je apostol Peter pripisoval
izpolnitev prerokbe Cerkvi in ne Izraelu kot narodu (Grenz, 1992:
109). Takšne izjave prezrejo dejstvo, da se je Božji načrt izpolnjeval
prek Izraela. Zato ne preseneča, če Bock kot opazovalec obeh pozicij
ugotavlja, kako eni trdijo, da je Izrael presežen oziroma izpodrinjen s
Cerkvijo, drugi pa, da je Izrael obdržal samostojno identiteto v
Božjem načrtu (Bateman, 1999: 37–38). Vendar niti ena niti druga
pozicija dejansko ne zdrži, če upoštevamo novozavezne opredelitve
tega, kaj Cerkev je, kaj so njene karakteristike in njena vloga. Poy-
thress pravilno prikaže kako so pogani vcepljeni v Božje obljube in
niso postavljeni namesto Izraela (Ef 2,19). (Poythress, 1989: 151)
Podobno nas tudi VanGemeren opozarja, da »vključitve poganov ne
smemo razumeti kot izključitev Judov« (VanGemeren, 1992: 335).
Tudi ko Ryrie razmišlja o teh vprašanjih, gre najprej v Novo zavezo.
Tam vidi Cerkev v njenih značilnih udih (Judje in pogani) in njenem
novem odnosu: ona v Kristusu in Kristus v njej. To je novost, kajti teh
stvari Božji ljudje v Stari zavezi še niso izkusili, trdi Ryrie. Nadalje
pokaže, da je Cerkev živi organizem, opisan kot neznana skrivnost v
Stari zavezi (Ef 2,15), v katerem biva Kristus, in v katerem so Judje in
16 Pogosto pa to pravzaprav niso nasprotniki, temveč nedosledni dispenza-
cionalisti sami.
193
cipielno, še preden se prebere besedilo. Posledično je možnost alter-
nativnih interpretacij izključena že po sami definiciji, še preden se
odlomki proučijo v njihovem eksegetskem in kanoničnem kon-
tekstu« (Bock, 1999: 86). S tem Bock kritizira njihove predpostavke.
Sam Ryrie ugotavlja, da »je razlikovanje Božjih obdobij ključno za
pravilno interpretacijo njegovega razodetja v teh obdobjih« (Ryrie,
1995: 29, 41). To ga vodi v prepričanje, da je razlikovanje Izraela in
Cerkve bistvo dispenzacionalizma. Skratka: po njihovem mnenju
moramo razlikovati različna obdobja (s tem pa Izrael in Cerkev), še
preden se lotimo razlage besedila.
Nasprotniki dispenzacijske teologije so včasih res krivi za pomanj-
kanje jasnosti pri razumevanju odnosa med Izraelom in Cerkvijo.16
Pogosto govorijo o Cerkvi, kot da je prekosila oz. nadomestila Izrael,
ko je slednji zavrnil Mesijo. Teolog Stanley Grenz, ko govori o izpol-
nitvi besedila iz Joela 2 v Apd 2, pravi, da je apostol Peter pripisoval
izpolnitev prerokbe Cerkvi in ne Izraelu kot narodu (Grenz, 1992:
109). Takšne izjave prezrejo dejstvo, da se je Božji načrt izpolnjeval
prek Izraela. Zato ne preseneča, če Bock kot opazovalec obeh pozicij
ugotavlja, kako eni trdijo, da je Izrael presežen oziroma izpodrinjen s
Cerkvijo, drugi pa, da je Izrael obdržal samostojno identiteto v
Božjem načrtu (Bateman, 1999: 37–38). Vendar niti ena niti druga
pozicija dejansko ne zdrži, če upoštevamo novozavezne opredelitve
tega, kaj Cerkev je, kaj so njene karakteristike in njena vloga. Poy-
thress pravilno prikaže kako so pogani vcepljeni v Božje obljube in
niso postavljeni namesto Izraela (Ef 2,19). (Poythress, 1989: 151)
Podobno nas tudi VanGemeren opozarja, da »vključitve poganov ne
smemo razumeti kot izključitev Judov« (VanGemeren, 1992: 335).
Tudi ko Ryrie razmišlja o teh vprašanjih, gre najprej v Novo zavezo.
Tam vidi Cerkev v njenih značilnih udih (Judje in pogani) in njenem
novem odnosu: ona v Kristusu in Kristus v njej. To je novost, kajti teh
stvari Božji ljudje v Stari zavezi še niso izkusili, trdi Ryrie. Nadalje
pokaže, da je Cerkev živi organizem, opisan kot neznana skrivnost v
Stari zavezi (Ef 2,15), v katerem biva Kristus, in v katerem so Judje in
16 Pogosto pa to pravzaprav niso nasprotniki, temveč nedosledni dispenza-
cionalisti sami.
193
