Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 196
RAZPRAVE, [TUDIJE
pogani na isti ravni. Pravi pa tudi, da »ker je Cerkev Kristusovo telo,
ni mogla nastati pred Binkoštnim dnevom« (Ryrie, 1995: 124–126).
Ta izjava kaže na delno nerazumevanje pomena besede Cerkev, kot
tudi tega, kako je Cerkev nastala. Izraz Cerkev (gr. ekklesia) se je
vsakdanje uporabljal za zbor (zborovanje) ljudi.17 V tem smislu je
izraz uporabljen tako v Stari kot v Novi zavezi, le da je v slednji postal
dominanten (tehnični) izraz za zborovanje Božjih ljudi (5 Mz 4,10;
Sod 20,2; 21,5.8 itn.). Čeprav je bil v Stari zavezi ves Izrael izbran kot
Božje ljudstvo, je kasneje ideja o ostanku, še posebno pri prerokih,
namigovala na to, kdo pravzaprav so pravi Božji ljudje. Najdemo
primere, ko je bil Izrael imenovan Ne-moje-ljudstvo (Oz 1,6–9), in
napovedi, da bo na koncu ostal le zvest ostanek (Iz 1,9; 4,2–6; 11,10–
12). Tako lahko razumemo, zakaj Pavel govori o Judih, ki so to na
zunaj, in o Judih v notranjosti (po srcu) (Rim 2,28–29), ali zakaj pravi,
da niso vsi Izraelci Izrael (Rim 9,6), in zakaj govori o ostanku (Rim
9,24–29) ter o vcepljanju poganov. Res je, da so nekatere pomembne
lastnosti Božjih ljudi nove (kot opozarja Ryrie), vendar to ne pomeni,
da je ločnica med Izraelom in Cerkvijo tako ostra.
Ryrie navaja nadaljnje argumente, kot na primer, da se Judje kot
narod omenjajo tudi po tem, ko je bila rojena Cerkev (1 Kor 10,32).
Iz tega sklepa, da »raba besed ’Izrael’ in ’Cerkev’ v Novi zavezi jasno
kaže na to, da se Izrael kot narod nadaljuje v svojem ’programu’, s
svojimi obljubami, ter da se Cerkev nikoli ne enači z njim kot ’novi
Izrael’ temveč je vseskozi pazljivo in dosledno prikazovana kot ločeno
delo Boga v tej dobi« (Ryrie, 1995: 129). Toda kako drugače ali s
kakšnim imenom bi lahko Pavel nagovoril Jude? Saj niso fizično
prenehali obstajati s prihodom Kristusa. Kot smo že rekli, pogani
niso prevzeli, izpodrinili ali nadomestili Izraela. Cerkev in Izrael nista
izključujoči si entiteti. Pavel to razloži v Rim 9,6–16, kjer poudari, da
so Abrahamovi potomci predvsem otroci po obljubi in ne le naravni
potomci. Otroci obljube pa so tako naravni potomci (Judje) kot tudi
nenaravni potomci (pogani), torej vsi tisti, ki zaupajo Kristusu.
Ryrijevo branje tega odlomka je precej nenavadno. Trdi, da Rim 9,6
17 David Brougton Knox je obširno in prepričljivo pisal na to temo in pokazal
na vzorec Cerkve v Stari zavezi (Knox, 2003: 9–18).
194
pogani na isti ravni. Pravi pa tudi, da »ker je Cerkev Kristusovo telo,
ni mogla nastati pred Binkoštnim dnevom« (Ryrie, 1995: 124–126).
Ta izjava kaže na delno nerazumevanje pomena besede Cerkev, kot
tudi tega, kako je Cerkev nastala. Izraz Cerkev (gr. ekklesia) se je
vsakdanje uporabljal za zbor (zborovanje) ljudi.17 V tem smislu je
izraz uporabljen tako v Stari kot v Novi zavezi, le da je v slednji postal
dominanten (tehnični) izraz za zborovanje Božjih ljudi (5 Mz 4,10;
Sod 20,2; 21,5.8 itn.). Čeprav je bil v Stari zavezi ves Izrael izbran kot
Božje ljudstvo, je kasneje ideja o ostanku, še posebno pri prerokih,
namigovala na to, kdo pravzaprav so pravi Božji ljudje. Najdemo
primere, ko je bil Izrael imenovan Ne-moje-ljudstvo (Oz 1,6–9), in
napovedi, da bo na koncu ostal le zvest ostanek (Iz 1,9; 4,2–6; 11,10–
12). Tako lahko razumemo, zakaj Pavel govori o Judih, ki so to na
zunaj, in o Judih v notranjosti (po srcu) (Rim 2,28–29), ali zakaj pravi,
da niso vsi Izraelci Izrael (Rim 9,6), in zakaj govori o ostanku (Rim
9,24–29) ter o vcepljanju poganov. Res je, da so nekatere pomembne
lastnosti Božjih ljudi nove (kot opozarja Ryrie), vendar to ne pomeni,
da je ločnica med Izraelom in Cerkvijo tako ostra.
Ryrie navaja nadaljnje argumente, kot na primer, da se Judje kot
narod omenjajo tudi po tem, ko je bila rojena Cerkev (1 Kor 10,32).
Iz tega sklepa, da »raba besed ’Izrael’ in ’Cerkev’ v Novi zavezi jasno
kaže na to, da se Izrael kot narod nadaljuje v svojem ’programu’, s
svojimi obljubami, ter da se Cerkev nikoli ne enači z njim kot ’novi
Izrael’ temveč je vseskozi pazljivo in dosledno prikazovana kot ločeno
delo Boga v tej dobi« (Ryrie, 1995: 129). Toda kako drugače ali s
kakšnim imenom bi lahko Pavel nagovoril Jude? Saj niso fizično
prenehali obstajati s prihodom Kristusa. Kot smo že rekli, pogani
niso prevzeli, izpodrinili ali nadomestili Izraela. Cerkev in Izrael nista
izključujoči si entiteti. Pavel to razloži v Rim 9,6–16, kjer poudari, da
so Abrahamovi potomci predvsem otroci po obljubi in ne le naravni
potomci. Otroci obljube pa so tako naravni potomci (Judje) kot tudi
nenaravni potomci (pogani), torej vsi tisti, ki zaupajo Kristusu.
Ryrijevo branje tega odlomka je precej nenavadno. Trdi, da Rim 9,6
17 David Brougton Knox je obširno in prepričljivo pisal na to temo in pokazal
na vzorec Cerkve v Stari zavezi (Knox, 2003: 9–18).
194
