Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 206
BILO JE POVEDANO
protestantizem. Zakaj se je slovensko ljudstvo v XVI. stoletju tru-
moma zbiralo okrog svojega predikanta pod milim nebom in puščalo
katoliškega duhovnika samega v cerkvi? Pač iz istega vzroka, iz
katerega je ob koncu XVIII. in v začetku XIX. stol. kupovalo nebrojne
janzenistične molitvenike. In iz ravno tistega nagnjenja je oblegalo v
dvajsetih letih preteklega veka prižnico Baraga, tega navdušenega
započetnika še sedaj na slovenskem vladajoče jezuitsko-socialne
verske smeri – iz žive verske vneme. Hotelo je navdušenja, zavzetja,
goreče prepričanosti in prepričljivosti. To pa so med Slovence prvi
prinesli protestantje (…) Zato pomnimo: ako je danes verski čut tako
razvit v našem ljudstvu, niso bili zadnji, ki so ga budili, ampak
morebiti prvi – baš slovenski protestantje.
S kulturnega stališča dobi to njihovo delo še večji pomen, ako
pomislimo, kako so ga budili in gojili. Ena izmed najbolj pogostih
besed, ki nas srečuje v Trubarjevih spisih, je – »malikovanje«, zoper
katero se bojuje z vsem žarom svojega temperamenta. Malikovanje
pa je Trubarju vse, kar se ne sklada z zdravim razumom. Trubarjev
verski čut torej ni nikakšno čuvstveno zanesenjaštvo, zakaj njegovemu
vzletu čuvstva sledita vedno zdrav razum in jasna misel. Nad vsem
njegovim dejanjem in nehanjem pa vlada nesebičnost in vprav apo-
stolsko ljudomilje ter razumevanje človeške narave.
…
/27–28:/ Reformacija je zboljšala nravi in odpravila hinavščino.
To je storila zlasti s svojim naukom o zakonu. Slišali smo, kako
splošno je bilo med katoliškimi duhovniki priležništvo in kakšno
licemerstvo je bilo združeno ž njim pri duhovnikih, ki so na zunaj in
javno izpovedovali celibat. To priležništvo ni bilo nič drugega kakor
– svobodna ljubezen. Duhovnik je vzel žensko k sebi in se ni pravno
na noben način zvezal ž njo. Smel jo je torej odsloviti in si vzeti drugo,
kolikokrat in kadar je hotel. To dejstvo moramo imeti pred očmi, da
razumemo veliko indignacijo reformatorjev proti takemu celibatu.
In potem se nam odkrije ves zdravi in lepi pomen duhovniškega
zakona pri reformatorjih. Ko je škof Peter, dne 20. decembra 1562
izpraševal Trubarja, jeli zoper naredbo krščanske cerkve poročal
204
protestantizem. Zakaj se je slovensko ljudstvo v XVI. stoletju tru-
moma zbiralo okrog svojega predikanta pod milim nebom in puščalo
katoliškega duhovnika samega v cerkvi? Pač iz istega vzroka, iz
katerega je ob koncu XVIII. in v začetku XIX. stol. kupovalo nebrojne
janzenistične molitvenike. In iz ravno tistega nagnjenja je oblegalo v
dvajsetih letih preteklega veka prižnico Baraga, tega navdušenega
započetnika še sedaj na slovenskem vladajoče jezuitsko-socialne
verske smeri – iz žive verske vneme. Hotelo je navdušenja, zavzetja,
goreče prepričanosti in prepričljivosti. To pa so med Slovence prvi
prinesli protestantje (…) Zato pomnimo: ako je danes verski čut tako
razvit v našem ljudstvu, niso bili zadnji, ki so ga budili, ampak
morebiti prvi – baš slovenski protestantje.
S kulturnega stališča dobi to njihovo delo še večji pomen, ako
pomislimo, kako so ga budili in gojili. Ena izmed najbolj pogostih
besed, ki nas srečuje v Trubarjevih spisih, je – »malikovanje«, zoper
katero se bojuje z vsem žarom svojega temperamenta. Malikovanje
pa je Trubarju vse, kar se ne sklada z zdravim razumom. Trubarjev
verski čut torej ni nikakšno čuvstveno zanesenjaštvo, zakaj njegovemu
vzletu čuvstva sledita vedno zdrav razum in jasna misel. Nad vsem
njegovim dejanjem in nehanjem pa vlada nesebičnost in vprav apo-
stolsko ljudomilje ter razumevanje človeške narave.
…
/27–28:/ Reformacija je zboljšala nravi in odpravila hinavščino.
To je storila zlasti s svojim naukom o zakonu. Slišali smo, kako
splošno je bilo med katoliškimi duhovniki priležništvo in kakšno
licemerstvo je bilo združeno ž njim pri duhovnikih, ki so na zunaj in
javno izpovedovali celibat. To priležništvo ni bilo nič drugega kakor
– svobodna ljubezen. Duhovnik je vzel žensko k sebi in se ni pravno
na noben način zvezal ž njo. Smel jo je torej odsloviti in si vzeti drugo,
kolikokrat in kadar je hotel. To dejstvo moramo imeti pred očmi, da
razumemo veliko indignacijo reformatorjev proti takemu celibatu.
In potem se nam odkrije ves zdravi in lepi pomen duhovniškega
zakona pri reformatorjih. Ko je škof Peter, dne 20. decembra 1562
izpraševal Trubarja, jeli zoper naredbo krščanske cerkve poročal
204
