Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 26
RAZPRAVE, [TUDIJE
in reprinta. Pri tem so bila odločilna zadnja tri desetletja, torej
obdobje po letu 1970.
Med letoma 1970 in 2000, v obdobju največjega razcveta faksimila,
se je pomnožila tudi strokovno-znanstvena literatura o tej tematiki.
Vrsta strokovnjakov je uspešno razvila in podala natančno definicijo
pojma in njegove precizne razmejitve. Najpomembnejši med jimi so:
Douteil, Unterkircher, Zotter, Mazal, Kramer in Hilka, v Sloveniji pa
predvsem Martin Žnideršič.1 Strokovne dosežke drug drugega po-
znajo, saj se v svojih delih večkrat sklicujejo nanje in jih medsebojno
citirajo. Pri svojih raziskavah in razpravljanjih v izhodiščih ugotav-
ljajo, da se veliko izdaj deklarira za faksimile, hkrati pa ne obstajajo
trdni normativi za »resnične/prave« izdelke te vrste, zato skušajo priti
do splošno veljavne univerzalne definicije faksimila.
Za razvoj je pomemben prispevek Herberta Douteila (Douteil
1971: 7-11), ki je faksimile definiral kot »mechanische Reproduktion einer
einzelnen geschribenen oder gemalten Vorlage, die unter Einsatz aller tech-
nischen Mittel das Original nachbildet, um es möglichst vollwertig zu ersetzen«
(tehnično-mehanična reprodukcija enkratne pisne ali slikovne pred-
loge, ki z uporabo vseh tehničnih sredstev posnema izvirnik v največji
možni meri).
Ta jedrnata definicija izključuje predloge, ki niso unikati, in jih
prepušča področju reprintov. Ker ne upošteva tiskov, neupravičeno
izključuje tiste tiske, ki imajo pomembna rokopisna ali slikovna do-
polnila in so prav zato unikatni. Avtor ne priznava za faksimile mno-
gih reproduciranih del, ki niso bila narejena z uporabo vseh tehničnih
sredstev, in jasno poudarja, da mora biti faksimile tehnično-mehanič-
na reprodukcija, delno ali celotno ročno kopiranje je torej izključeno.
Razvoj faksimila je v sedemdesetih letih hitro napredoval, zato je
Manfred Kramer 1979 dal pobudo, naj znanstveniki, založniki, biblio-
tekarji in knjigotržci uskladijo za vse sprejemljivo definicijo faksimila.
V svojem prispevku k temu prizadevanju je opredelil faksimile kot
»Ein Faksimile ist die technisch-mechanische Wiedergabe unter möglichst
vollständiger Ausschaltung händischer Kopierarbeit, einer einmaligen prak-
1 Ker gre za avtorje, h katerim se bomo v nadaljevanju še večkrat obračali, za
sedaj njihovih del ne navajamo natančneje.
24
in reprinta. Pri tem so bila odločilna zadnja tri desetletja, torej
obdobje po letu 1970.
Med letoma 1970 in 2000, v obdobju največjega razcveta faksimila,
se je pomnožila tudi strokovno-znanstvena literatura o tej tematiki.
Vrsta strokovnjakov je uspešno razvila in podala natančno definicijo
pojma in njegove precizne razmejitve. Najpomembnejši med jimi so:
Douteil, Unterkircher, Zotter, Mazal, Kramer in Hilka, v Sloveniji pa
predvsem Martin Žnideršič.1 Strokovne dosežke drug drugega po-
znajo, saj se v svojih delih večkrat sklicujejo nanje in jih medsebojno
citirajo. Pri svojih raziskavah in razpravljanjih v izhodiščih ugotav-
ljajo, da se veliko izdaj deklarira za faksimile, hkrati pa ne obstajajo
trdni normativi za »resnične/prave« izdelke te vrste, zato skušajo priti
do splošno veljavne univerzalne definicije faksimila.
Za razvoj je pomemben prispevek Herberta Douteila (Douteil
1971: 7-11), ki je faksimile definiral kot »mechanische Reproduktion einer
einzelnen geschribenen oder gemalten Vorlage, die unter Einsatz aller tech-
nischen Mittel das Original nachbildet, um es möglichst vollwertig zu ersetzen«
(tehnično-mehanična reprodukcija enkratne pisne ali slikovne pred-
loge, ki z uporabo vseh tehničnih sredstev posnema izvirnik v največji
možni meri).
Ta jedrnata definicija izključuje predloge, ki niso unikati, in jih
prepušča področju reprintov. Ker ne upošteva tiskov, neupravičeno
izključuje tiste tiske, ki imajo pomembna rokopisna ali slikovna do-
polnila in so prav zato unikatni. Avtor ne priznava za faksimile mno-
gih reproduciranih del, ki niso bila narejena z uporabo vseh tehničnih
sredstev, in jasno poudarja, da mora biti faksimile tehnično-mehanič-
na reprodukcija, delno ali celotno ročno kopiranje je torej izključeno.
Razvoj faksimila je v sedemdesetih letih hitro napredoval, zato je
Manfred Kramer 1979 dal pobudo, naj znanstveniki, založniki, biblio-
tekarji in knjigotržci uskladijo za vse sprejemljivo definicijo faksimila.
V svojem prispevku k temu prizadevanju je opredelil faksimile kot
»Ein Faksimile ist die technisch-mechanische Wiedergabe unter möglichst
vollständiger Ausschaltung händischer Kopierarbeit, einer einmaligen prak-
1 Ker gre za avtorje, h katerim se bomo v nadaljevanju še večkrat obračali, za
sedaj njihovih del ne navajamo natančneje.
24
