Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 28
RAZPRAVE, [TUDIJE
Manfred Kramer se še naprej strokovno in znanstveno ukvarja s
faksimili in se pri tem povezuje tudi s slovenskimi bibliotekarskimi,
založniškimi in knjigotrškimi strokovnjaki. Ob razstavi faksimilov
založbe Faksimile Verlag Luzern leta 2001 v Ljubljani (Kramer 2001:
10) se v svojem strokovnem članku znova ukvarja tudi s terminom
faksimile. Zanimivo je, da tokrat ponovi definicijo iz leta 1979 in ne
kasnejše iz leta 1986 (navaja torej znanstveni in umetniški interes, ne
pa bibliofilije, in tudi faksimile namesto faksimilirana izdaja).
Istočasno kot Kramer (od okoli 1967. dalje) na področju faksimilov
znanstveno raziskovalno in tudi praktično deluje priznani avstrijski
umetnostni zgodovinar in bibliotekar Otto Mazal. Zelo pozorno in
natančno spremlja in analizira definicije že omenjenih in drugih
strokovnjakov ter jih kritično preverja tudi z vidika umetnostne
zgodovine in bibliotekarstva. Lastne definicije ne ponuja, pač pa je
njegov velik znanstveni prispevek v tem, da zelo podrobno in na-
tančno analizira in opredeljuje vse sestavine pravega faksimila, in
spremlja poskuse bolj ali manj natančnega in posrečenega defini-
ranja. Dotedanja raba termina za zelo različne posnetke je po njego-
vem vzrok za to, da je koncept faksimila še zmeraj fluiden in izmuz-
ljiv, zato izhaja iz podmene, da je temeljno in neizpodbitno pač to,
da faksimile reproducira izvirnik »v podobi, ki je v največji možni meri
zvesta predlogi« (Mazal 1987/1: 74). Iz tega temeljnega izhodišča, ki je
dovolj široko, splošno in univerzalno, potem analizira vsak vidik
podobnosti posebej, zato se bomo k njegovim analizam še vračali.
Terminologiji, zgodovini in praksi faksimilov se posveča tudi
Thomas Hilka. Faksimile dodatno opredeli kot »edino ustrezno dru-
gotno podobo v primeru izgubljene ali uničene izvirne predloge« (Hilka
1985: 290-299). Prav zato so faksimilirane izdaje potrebne in jih je
smiselno izdelovati in izdajati, seveda v kar se da popolni obliki. V
nadaljevanju se zelo smotrno opredeli do dveh temeljnih postavk: do
izvirnika (predloge) in do faksimila kot posnetka izvirnika. Najpo-
membnejši je seveda izvirnik. Torej vse, kar delamo, počnemo zato,
da čimbolj verno prenesemo podobo izvirnika. Smisel in vrednost
faksimila torej izvirata iz izvirnika. Ta mora biti zaradi svoje kul-
turnozgodovinske in estetske vrednosti, pa tudi zaradi kakšnih
drugih vidikov vreden in dovolj atraktiven, da ga faksimiliramo. Na
26
Manfred Kramer se še naprej strokovno in znanstveno ukvarja s
faksimili in se pri tem povezuje tudi s slovenskimi bibliotekarskimi,
založniškimi in knjigotrškimi strokovnjaki. Ob razstavi faksimilov
založbe Faksimile Verlag Luzern leta 2001 v Ljubljani (Kramer 2001:
10) se v svojem strokovnem članku znova ukvarja tudi s terminom
faksimile. Zanimivo je, da tokrat ponovi definicijo iz leta 1979 in ne
kasnejše iz leta 1986 (navaja torej znanstveni in umetniški interes, ne
pa bibliofilije, in tudi faksimile namesto faksimilirana izdaja).
Istočasno kot Kramer (od okoli 1967. dalje) na področju faksimilov
znanstveno raziskovalno in tudi praktično deluje priznani avstrijski
umetnostni zgodovinar in bibliotekar Otto Mazal. Zelo pozorno in
natančno spremlja in analizira definicije že omenjenih in drugih
strokovnjakov ter jih kritično preverja tudi z vidika umetnostne
zgodovine in bibliotekarstva. Lastne definicije ne ponuja, pač pa je
njegov velik znanstveni prispevek v tem, da zelo podrobno in na-
tančno analizira in opredeljuje vse sestavine pravega faksimila, in
spremlja poskuse bolj ali manj natančnega in posrečenega defini-
ranja. Dotedanja raba termina za zelo različne posnetke je po njego-
vem vzrok za to, da je koncept faksimila še zmeraj fluiden in izmuz-
ljiv, zato izhaja iz podmene, da je temeljno in neizpodbitno pač to,
da faksimile reproducira izvirnik »v podobi, ki je v največji možni meri
zvesta predlogi« (Mazal 1987/1: 74). Iz tega temeljnega izhodišča, ki je
dovolj široko, splošno in univerzalno, potem analizira vsak vidik
podobnosti posebej, zato se bomo k njegovim analizam še vračali.
Terminologiji, zgodovini in praksi faksimilov se posveča tudi
Thomas Hilka. Faksimile dodatno opredeli kot »edino ustrezno dru-
gotno podobo v primeru izgubljene ali uničene izvirne predloge« (Hilka
1985: 290-299). Prav zato so faksimilirane izdaje potrebne in jih je
smiselno izdelovati in izdajati, seveda v kar se da popolni obliki. V
nadaljevanju se zelo smotrno opredeli do dveh temeljnih postavk: do
izvirnika (predloge) in do faksimila kot posnetka izvirnika. Najpo-
membnejši je seveda izvirnik. Torej vse, kar delamo, počnemo zato,
da čimbolj verno prenesemo podobo izvirnika. Smisel in vrednost
faksimila torej izvirata iz izvirnika. Ta mora biti zaradi svoje kul-
turnozgodovinske in estetske vrednosti, pa tudi zaradi kakšnih
drugih vidikov vreden in dovolj atraktiven, da ga faksimiliramo. Na
26
