Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 29
MIHAEL GLAVAN
osnovi takega izhodišča je seveda logičen sklep, da je dober tisti
faksimile, ki v največji možni meri posnema vse lastnosti izvirnika.
Pri samem faksimilu kot tehničnem izdelku sicer dopušča različne
tehnološke možnosti, po katerih pridemo do produkta, vendar pod-
črta razliko med terminom reprodukcija in faksimile. Prvi je pomen-
sko širši in vključuje vsakršne posnetke, od ročnega kopiranja prek
različnih tiskarskih in fotografskih posnetkov do tridimenzionalnih
kopij izdelkov. Faksimile pa mu pomeni le najboljšo možno repro-
dukcijo dvodimenzionalne predloge, doseženo na osnovi tehnično-
-mehaničnega postopka. V bistvu torej tudi Hilka navaja iste temeljne
lastnosti faksimila, kot jih v svojih definicijah zapisuje že Kramer.
V nadaljevanju podrobneje in bolj poglobljeno opredeljuje, kate-
rim zahtevam mora reprodukcija zadostiti, da jo lahko upravičeno
poimenujemo s terminom faksimile (Hilka 1985: 291). Teh zahtev je
po njegovem šest: popolna ponovitev celotne predloge, popolna
barvna ustreznost vsake strani, izvirni format, reprodukcija vezave
(če je ohranjena), delni faksimile in faksimile posameznih strani ter
spremna študija. Vsakega od navedenih šestih elementov pravega
faksimila potem natančneje analizira. Njegove ugotovitve se v vseh
bistvenih stvareh ujemajo s tistimi, ki jih postavljajo drugi strokov-
njaki, predvsem Kramer in Mazal. Hilka je najbolj radikalen pri vezavi
faksimila. V nasprotju z drugimi, ki smatrajo, da je ta element pri
faksimilu manj bistven, Hilka sodi, da je treba posneti tudi vezavo
predloge, pa naj bo ta neposredno povezana z rokopisno predlogo
ali je celo ohranjena njena prvotna podoba. Seveda gre v tem primeru
že za kopijo tridimenzionalnega predmeta, torej za repliko (Einband-
replikat).
Raziskovanje poskusov definiranja pokaže, da naloga ni preprosta
in enoznačna. Poskusi definiranja so se v teku časa neizogibno
spreminjali in izpopolnjevali z razvojem vseh strok, ki so sodelovale
pri nastajanju faksimila. Temeljitejše analize in praktični izdelki so v
sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pripeljali do usklaje-
nega razumevanja modernega faksimila kot v vseh pogledih vernega
posnetka stare, dragocene predloge. S tem je bil dokončno opravljen
premik k izvirniku. Strokovnjaki se niso več toliko ukvarjali z repro-
dukcijskimi tehnikami, ker je moderni tehnološki razvoj pokazal, da
27
osnovi takega izhodišča je seveda logičen sklep, da je dober tisti
faksimile, ki v največji možni meri posnema vse lastnosti izvirnika.
Pri samem faksimilu kot tehničnem izdelku sicer dopušča različne
tehnološke možnosti, po katerih pridemo do produkta, vendar pod-
črta razliko med terminom reprodukcija in faksimile. Prvi je pomen-
sko širši in vključuje vsakršne posnetke, od ročnega kopiranja prek
različnih tiskarskih in fotografskih posnetkov do tridimenzionalnih
kopij izdelkov. Faksimile pa mu pomeni le najboljšo možno repro-
dukcijo dvodimenzionalne predloge, doseženo na osnovi tehnično-
-mehaničnega postopka. V bistvu torej tudi Hilka navaja iste temeljne
lastnosti faksimila, kot jih v svojih definicijah zapisuje že Kramer.
V nadaljevanju podrobneje in bolj poglobljeno opredeljuje, kate-
rim zahtevam mora reprodukcija zadostiti, da jo lahko upravičeno
poimenujemo s terminom faksimile (Hilka 1985: 291). Teh zahtev je
po njegovem šest: popolna ponovitev celotne predloge, popolna
barvna ustreznost vsake strani, izvirni format, reprodukcija vezave
(če je ohranjena), delni faksimile in faksimile posameznih strani ter
spremna študija. Vsakega od navedenih šestih elementov pravega
faksimila potem natančneje analizira. Njegove ugotovitve se v vseh
bistvenih stvareh ujemajo s tistimi, ki jih postavljajo drugi strokov-
njaki, predvsem Kramer in Mazal. Hilka je najbolj radikalen pri vezavi
faksimila. V nasprotju z drugimi, ki smatrajo, da je ta element pri
faksimilu manj bistven, Hilka sodi, da je treba posneti tudi vezavo
predloge, pa naj bo ta neposredno povezana z rokopisno predlogo
ali je celo ohranjena njena prvotna podoba. Seveda gre v tem primeru
že za kopijo tridimenzionalnega predmeta, torej za repliko (Einband-
replikat).
Raziskovanje poskusov definiranja pokaže, da naloga ni preprosta
in enoznačna. Poskusi definiranja so se v teku časa neizogibno
spreminjali in izpopolnjevali z razvojem vseh strok, ki so sodelovale
pri nastajanju faksimila. Temeljitejše analize in praktični izdelki so v
sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pripeljali do usklaje-
nega razumevanja modernega faksimila kot v vseh pogledih vernega
posnetka stare, dragocene predloge. S tem je bil dokončno opravljen
premik k izvirniku. Strokovnjaki se niso več toliko ukvarjali z repro-
dukcijskimi tehnikami, ker je moderni tehnološki razvoj pokazal, da
27
