Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
pisem, od katerih so bila tri od Pietra Bonoma. Eno mu je škof poslal,
preden je redovnik prišel v Trst, dve pa kasneje, ko je ta mesto že
zapustil. Iz njih je moč razbrati, da si je Bonomo dolgo prizadeval
najti »pridigarja čiste evangelijske resnice« in te njegove besede je v
svojem zagovoru 14. junija učinkovito pojasnil sam Giulio iz Milana:
»Prečastiti škof je dober govornik in poznavalec jezikov, zdi pa se mi
tudi, da ni preveč naklonjen tistim, ki bi radi na prižnici javno
razpravljali. Po njegovem mnenju je treba pridigati neprekinjeno in
ne per viam disputationis.17 Bonomo je bil torej kritičen do pridig, ki so
temeljile na sholastičnem načinu, torej na številnih delitvah in preki-
nitvah govora, ter se opirale na primere in vplivna mnenja (exempla,
auctoritates), ki so lahko podpirali neko trditev ali pa ne, da bi na ta
način pokazali pot do spodbudnega sklepa (conclusio). Seveda ni šlo
za povsem novo problematiko, saj je o njej nekaj čudovitih misli v
svojem delu Ecclesiastes zapisal že Erazem. Zadevo lahko povzamemo
tudi s preprostimi mislimi avguštinca: »Tisti, ki pridiga kot filozof in
na prižnici razpravlja, po nepotrebnem obremenjuje možgane neote-
sancev.« Pri svojih tržaških pridigah se Giulio torej ni ravnal po
zapovedih, ki jih je nalagala »shola anticha«, ampak po katehetični
metodi, ki naj bi mu jo izrecno predpisal Bonomo: »Pridigal sem zgolj
o dvanajstih verskih resnicah, o očenašu in desetih zapovedih. Tako
mi je namreč ukazal monsignor škof.«18
V Trstu se je torej malo pred koncem leta 1540 dosti govorilo o
pridiganju, še posebej tistem v ljudskem jeziku. Giulia iz Milana je v
mesto pripeljal Bonomo, pri tem pa mu je najbrž pomagal Celio
Secondo Curione.19 Za prihodom avguštinca se tako skriva zamotana
17 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 170.
18 Prav tam, str. 171.
19 Bonomo in C. S. Curione, ki se je zatekel v Benetke leta 1539, sta si izmenjala
nekaj pisem, v katerih je škof humanista iz Piemonta prosil, če bi mu lahko
pomagal najti pridigarje »te vaše evangelijske poti«: prim. TAMARO,
Assolutismo e municipalismo cit., str. 170–171. V Miljah, kraju, ki je sodil k
tržaški škofiji, čeprav je bil že na beneškem ozemlju, je kot učitelj deloval
Curionov učenec Jacopo iz Piemonta: glej odlomek iz zaslišanja 7. julija, ki
je izšel v P. PASCHINI, Venezia e l’Inquisizione romana da Giulio III a Pio IV,
Padova 1959, str. 15–16.
70
pisem, od katerih so bila tri od Pietra Bonoma. Eno mu je škof poslal,
preden je redovnik prišel v Trst, dve pa kasneje, ko je ta mesto že
zapustil. Iz njih je moč razbrati, da si je Bonomo dolgo prizadeval
najti »pridigarja čiste evangelijske resnice« in te njegove besede je v
svojem zagovoru 14. junija učinkovito pojasnil sam Giulio iz Milana:
»Prečastiti škof je dober govornik in poznavalec jezikov, zdi pa se mi
tudi, da ni preveč naklonjen tistim, ki bi radi na prižnici javno
razpravljali. Po njegovem mnenju je treba pridigati neprekinjeno in
ne per viam disputationis.17 Bonomo je bil torej kritičen do pridig, ki so
temeljile na sholastičnem načinu, torej na številnih delitvah in preki-
nitvah govora, ter se opirale na primere in vplivna mnenja (exempla,
auctoritates), ki so lahko podpirali neko trditev ali pa ne, da bi na ta
način pokazali pot do spodbudnega sklepa (conclusio). Seveda ni šlo
za povsem novo problematiko, saj je o njej nekaj čudovitih misli v
svojem delu Ecclesiastes zapisal že Erazem. Zadevo lahko povzamemo
tudi s preprostimi mislimi avguštinca: »Tisti, ki pridiga kot filozof in
na prižnici razpravlja, po nepotrebnem obremenjuje možgane neote-
sancev.« Pri svojih tržaških pridigah se Giulio torej ni ravnal po
zapovedih, ki jih je nalagala »shola anticha«, ampak po katehetični
metodi, ki naj bi mu jo izrecno predpisal Bonomo: »Pridigal sem zgolj
o dvanajstih verskih resnicah, o očenašu in desetih zapovedih. Tako
mi je namreč ukazal monsignor škof.«18
V Trstu se je torej malo pred koncem leta 1540 dosti govorilo o
pridiganju, še posebej tistem v ljudskem jeziku. Giulia iz Milana je v
mesto pripeljal Bonomo, pri tem pa mu je najbrž pomagal Celio
Secondo Curione.19 Za prihodom avguštinca se tako skriva zamotana
17 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 170.
18 Prav tam, str. 171.
19 Bonomo in C. S. Curione, ki se je zatekel v Benetke leta 1539, sta si izmenjala
nekaj pisem, v katerih je škof humanista iz Piemonta prosil, če bi mu lahko
pomagal najti pridigarje »te vaše evangelijske poti«: prim. TAMARO,
Assolutismo e municipalismo cit., str. 170–171. V Miljah, kraju, ki je sodil k
tržaški škofiji, čeprav je bil že na beneškem ozemlju, je kot učitelj deloval
Curionov učenec Jacopo iz Piemonta: glej odlomek iz zaslišanja 7. julija, ki
je izšel v P. PASCHINI, Venezia e l’Inquisizione romana da Giulio III a Pio IV,
Padova 1959, str. 15–16.
70
