Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 71
SILVANO CAVAZZA
Med temi knjigami je bila gotovo tudi Calvinova Institutio. Ko so
avguštinca zaprli in še istega dne preiskali njegovo domovanje v
Benetkah, omenjenega dela sicer niso našli, a je med zaslišanjem
petega julija sam priznal, da je imel v lasti tudi »eno Calvinovo knjigo,
en komentar Brenza o Luku in dva Butzerjeva spisa o evangelijih«.15
Nekaj več kot dvajset knjig, ki so jih 19. aprila 1541 našli shranjene
»in quaddam capsa seu forzerio« pri Giuliu iz Milana, je najbrž
sestavljalo knjižnico potujočega pridigarja. Poleg nekaj humani-
stičnih besedil in Svetega pisma so našli še precej spisov cerkvenih
očetov, še posebej Avguština in Janeza Krisostoma, ter štiri Erazmova
dela: tri zvezke parafraz k Novi Zavezi in Ecclesiastes sive de ratione
concionandi, eno zadnjih del humanista (1535), posvečeno izključno
vprašanjem cerkvenega govorništva. Dela protestantskih avtorjev, ki
so se znašla v tej skromni zbirki, se nanašajo predvsem na inter-
pretacijo svetih spisov in nekatera med njimi so nadvse zajetna:
Pandectae veteris et novi Testamenti Otta Brunfelsa (1527), In Acta Apo-
stolorum commentariorum libri VI Heinricha Bullingerja (1533) ter
»Repertorium Bibliae Pelicani«, torej najbrž Index Bibliorum Konrada
Pellikana (1537). Med temi je bilo le eno italijansko besedilo in sicer
»Prediche del Savonarola sligate et pichole«.16 Če k temu dodamo še
Enarrationes perpetuae, in sacra quatuor Evangelia Martina Butzerja
(1530) ter Institutio christianae religionis iz prejšnjega seznama, lahko
hitro opazimo, da se je avguštinec opiral bolj na teologe iz Švice in
Strasbourga kot pa na one, ki so veljali za luterance. Izjema so bile le
homilije Johannesa Brenza In Evangelii quod inscribitur secundum Lucam
(1537). V tistem času so bila to dokaj sveža dela, saj ni skoraj nobeno
od njih izšlo več kot deset let pred tem. Giulio iz Milana se je hotel
pred svojim občinstvom pokazati s čim bolj sodobnimi orodji prepri-
čevanja.
V beneškem domovanju, ki ga je avguštinec delil s humanistom iz
Piemonta po imenu Celio Secondo Curione, so zaplenili tudi precej
15 Processus magistri Iulii Mediolanensis cit., costituti, c. 72r (neobjavljeno).
Zahvaljujem se Ugu Rozzu, ki mi je dal na voljo svojo fotografsko kopijo
procesa.
16 Prav tam, dokumenti, »Inventarium omnium librorum et scripturarum etc.«,
cc. n.n., zapisnik preiskave devetnajstega aprila 1541 (neobjavljeno).
69
Med temi knjigami je bila gotovo tudi Calvinova Institutio. Ko so
avguštinca zaprli in še istega dne preiskali njegovo domovanje v
Benetkah, omenjenega dela sicer niso našli, a je med zaslišanjem
petega julija sam priznal, da je imel v lasti tudi »eno Calvinovo knjigo,
en komentar Brenza o Luku in dva Butzerjeva spisa o evangelijih«.15
Nekaj več kot dvajset knjig, ki so jih 19. aprila 1541 našli shranjene
»in quaddam capsa seu forzerio« pri Giuliu iz Milana, je najbrž
sestavljalo knjižnico potujočega pridigarja. Poleg nekaj humani-
stičnih besedil in Svetega pisma so našli še precej spisov cerkvenih
očetov, še posebej Avguština in Janeza Krisostoma, ter štiri Erazmova
dela: tri zvezke parafraz k Novi Zavezi in Ecclesiastes sive de ratione
concionandi, eno zadnjih del humanista (1535), posvečeno izključno
vprašanjem cerkvenega govorništva. Dela protestantskih avtorjev, ki
so se znašla v tej skromni zbirki, se nanašajo predvsem na inter-
pretacijo svetih spisov in nekatera med njimi so nadvse zajetna:
Pandectae veteris et novi Testamenti Otta Brunfelsa (1527), In Acta Apo-
stolorum commentariorum libri VI Heinricha Bullingerja (1533) ter
»Repertorium Bibliae Pelicani«, torej najbrž Index Bibliorum Konrada
Pellikana (1537). Med temi je bilo le eno italijansko besedilo in sicer
»Prediche del Savonarola sligate et pichole«.16 Če k temu dodamo še
Enarrationes perpetuae, in sacra quatuor Evangelia Martina Butzerja
(1530) ter Institutio christianae religionis iz prejšnjega seznama, lahko
hitro opazimo, da se je avguštinec opiral bolj na teologe iz Švice in
Strasbourga kot pa na one, ki so veljali za luterance. Izjema so bile le
homilije Johannesa Brenza In Evangelii quod inscribitur secundum Lucam
(1537). V tistem času so bila to dokaj sveža dela, saj ni skoraj nobeno
od njih izšlo več kot deset let pred tem. Giulio iz Milana se je hotel
pred svojim občinstvom pokazati s čim bolj sodobnimi orodji prepri-
čevanja.
V beneškem domovanju, ki ga je avguštinec delil s humanistom iz
Piemonta po imenu Celio Secondo Curione, so zaplenili tudi precej
15 Processus magistri Iulii Mediolanensis cit., costituti, c. 72r (neobjavljeno).
Zahvaljujem se Ugu Rozzu, ki mi je dal na voljo svojo fotografsko kopijo
procesa.
16 Prav tam, dokumenti, »Inventarium omnium librorum et scripturarum etc.«,
cc. n.n., zapisnik preiskave devetnajstega aprila 1541 (neobjavljeno).
69
