Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 103
PRIMO@ JAKOPIN
Moderne galerije, ki skromno kuka iz spomladi in poleti bohotnega
zelenega gaja, vedno nekako domač. Od vsega, kar smo se o njem
učili v šoli, mi je poleg tega, da je napisal prve slovenske knjige, najbolj
ostalo v spominu nekaj zanimivih podrobnosti. Ena je recimo bila,
ko je okrcal cerkvene veljake, ki so malarjem drago plačali, da so svet-
nikom v cerkvi narisali muštace po zadnji španski šegi, Turki jih pa
potem sesuli v prah. Kdo mu tudi ne bi bil naklonjen, če so sežigali
njegove knjige, dragocene kot so bile, nastale s toliko truda in v sodih
čez gore pritovorjene z Nemškega. Saj ga skoraj ni bolj barbarskega
početja, pa neizmerne in velikokrat nepopravljive škode, če se spomni-
mo le turških kopeli, ki naj bi jih pol leta kurili z zbranim znanjem
antičnega sveta, zakladi aleksandrijske knjižnice, ko je mesto leta 642
padlo v roke zavojevalcev, ali zbirke majevskih kodeksov, ki jih je, tudi
v Trubarjevem času, julija 1562, ukazal zažgati škof Diego de Landa.
Pismenost v konkretnem pomenu te besede, taka, ki ni bila samo
za izbrano elito, ampak namenjena bolj ali manj vsem, se je res začela
s Trubarjem pred slabimi petsto leti. Rokopisne knjige so bile bolj ali
manj unikatne ali v nekaj prepisih, le po samostanih in na kakšnem
gradu, tiskana beseda pa je s stotinami izvodov segla precej širše. V
Trubarjevem času je bila tehnologija tiskanja stara sto let, že dodo-
brega izpopolnjena in tudi tiskarn je bilo že kar nekaj.
Moji spomini na računalniško pismenost se začnejo z letom 1972,
ko sem bil pred diplomo na tehnični matematiki. Stari oče mi je želel
ob tem važnem dogodku podariti nekaj primernega, pa je iz kataloga
nemške trgovske verige Quelle iztrgal list z elektronskimi kalkula-
torji. Takrat so bile te reči še precej drage, mikroprocesorji so bili
komaj na začetku svojega pohoda, in je tisti, ki mu je še posebej padel
v oči in ga je na listu obkrožil, poleg osnovnih operacij, kot so
seštevanje, množenje in podobno, imel tudi trigonometrične funkcije,
stal 380 tedanjih nemških mark. Bil je pa stari oče le toliko previden,
da je želel pred nakupom tudi moje mnenje; na isti strani so bili
namreč še trije drugi kalkulatorji, cenejši in dražji. Jaz, v službi na
Računskem centru, kalkulatorja nisem rabil, če sem hotel kaj bolj
zapletenega izračunati, sem tisto pač sprogramiral. List sem vzel v
roke in ga, ko sem pogledal kalkulatorje, seveda še obrnil. Na drugi
strani so bili električni pisalni stroji. Najcenejši, pa že s širokim valjem,
101
Moderne galerije, ki skromno kuka iz spomladi in poleti bohotnega
zelenega gaja, vedno nekako domač. Od vsega, kar smo se o njem
učili v šoli, mi je poleg tega, da je napisal prve slovenske knjige, najbolj
ostalo v spominu nekaj zanimivih podrobnosti. Ena je recimo bila,
ko je okrcal cerkvene veljake, ki so malarjem drago plačali, da so svet-
nikom v cerkvi narisali muštace po zadnji španski šegi, Turki jih pa
potem sesuli v prah. Kdo mu tudi ne bi bil naklonjen, če so sežigali
njegove knjige, dragocene kot so bile, nastale s toliko truda in v sodih
čez gore pritovorjene z Nemškega. Saj ga skoraj ni bolj barbarskega
početja, pa neizmerne in velikokrat nepopravljive škode, če se spomni-
mo le turških kopeli, ki naj bi jih pol leta kurili z zbranim znanjem
antičnega sveta, zakladi aleksandrijske knjižnice, ko je mesto leta 642
padlo v roke zavojevalcev, ali zbirke majevskih kodeksov, ki jih je, tudi
v Trubarjevem času, julija 1562, ukazal zažgati škof Diego de Landa.
Pismenost v konkretnem pomenu te besede, taka, ki ni bila samo
za izbrano elito, ampak namenjena bolj ali manj vsem, se je res začela
s Trubarjem pred slabimi petsto leti. Rokopisne knjige so bile bolj ali
manj unikatne ali v nekaj prepisih, le po samostanih in na kakšnem
gradu, tiskana beseda pa je s stotinami izvodov segla precej širše. V
Trubarjevem času je bila tehnologija tiskanja stara sto let, že dodo-
brega izpopolnjena in tudi tiskarn je bilo že kar nekaj.
Moji spomini na računalniško pismenost se začnejo z letom 1972,
ko sem bil pred diplomo na tehnični matematiki. Stari oče mi je želel
ob tem važnem dogodku podariti nekaj primernega, pa je iz kataloga
nemške trgovske verige Quelle iztrgal list z elektronskimi kalkula-
torji. Takrat so bile te reči še precej drage, mikroprocesorji so bili
komaj na začetku svojega pohoda, in je tisti, ki mu je še posebej padel
v oči in ga je na listu obkrožil, poleg osnovnih operacij, kot so
seštevanje, množenje in podobno, imel tudi trigonometrične funkcije,
stal 380 tedanjih nemških mark. Bil je pa stari oče le toliko previden,
da je želel pred nakupom tudi moje mnenje; na isti strani so bili
namreč še trije drugi kalkulatorji, cenejši in dražji. Jaz, v službi na
Računskem centru, kalkulatorja nisem rabil, če sem hotel kaj bolj
zapletenega izračunati, sem tisto pač sprogramiral. List sem vzel v
roke in ga, ko sem pogledal kalkulatorje, seveda še obrnil. Na drugi
strani so bili električni pisalni stroji. Najcenejši, pa že s širokim valjem,
101
