Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 104
S SIMPOZIJEV 2008
za list A4 v »pokrajinskem« načinu, je stal 410 mark. Lahko si mislite,
kako je bil razočaran moj prednik, trgovec z dušo in telesom, na
pamet je znal množiti trimestna števila, ko ga je vnuk, le kakšen
matematik bo to, prosil, če lahko namesto kalkulatorja dobi pisalni
stroj. Pa je želji ustregel in stroj sem dobil. Ko je deset let kasneje, leta
1982, mikroračunalniška revolucija pljusknila tudi k nam, mi je bilo
takoj jasno, da so električnemu pisalnemu stroju šteti dnevi. Ni bilo
dolgo, pa sem že imel iglični tiskalnik, najprej sicer samo sposojen,
in sem diplomsko darilo, še celo brez izgube, odstopil tipkarici s CK-
ja. Ni še vedela, kaj prihaja, bila je vsa navdušena, jaz sem imel pa
malo slabo vest.
Prehod z nove tehnologije nazaj na staro je res težak in ubijajoč.
Ko se enkrat navadiš urejanja besedil z računalnikom, je pisalni stroj
prava muka. To sem na lastni koži izkusil sredi osemdesetih let, ko so
pripravljali prvo številko revije Moj mikro. Bil sem neke vrste pionir,
mikroračunalniška avtoriteta in so zato naročili štiri prispevke. Veliko
dela, pa zanimivega in razveseljivega, če se to ne bi zgodilo ravno na
dan, ko sem za deset dni odhajal na Bloke na orožne vaje. Edina mož-
nost, da tam pridem do pisalnega stroja, računalnika še niso poznali,
je bila, da sprejmem uredništvo vojaškega glasila Bloški partizan.
Podnevi teren, zvečer in ponoči urednikovanje, najtežje od vsega je
bilo napisati »navdušen« uvodnik, pa še Moj mikro. Težka je bila s
pisalnim strojem, niti električen ni bil, bencina je bilo samo še za dva
vojaška članka in dva računalniška. Uvodnik je res vžgal: k sreči nihče
izmed rezervistov ni uganil, kdo je avtor, so se pa pridušali, da če bi
imeli samo še en naboj, bi ga prihranili za tistega, ki je to napisal.
Vzporednic med Trubarjevo pismenostjo in računalniško pisme-
nostjo je seveda več. Razmere ne eni ne drugi niso bile ravno na-
klonjene, tako kot Trubarju je bilo pa tudi še marsikomu drugemu
dobrih štiristo let kasneje jasno, da je nekaj v zraku, da piha veter, ki
prinaša spremembe. In tega so se nejasno zavedali tudi tisti, ki so,
mnogokrat bolj po uradni dolžnosti, vse to zavirali. Nastopil je čas
novega, ko je veliko prostora in možnosti, da se izkažeš in uveljaviš.
V Trubarjevem času je šla h koncu tisočletna srednjeveška tema, v
katero je stari svet padel po lepi dobi svetlih antičnih dosežkov, in ki
se je na koncu tako izrodila, da je postal nujen nastop Martina Luthra.
102
za list A4 v »pokrajinskem« načinu, je stal 410 mark. Lahko si mislite,
kako je bil razočaran moj prednik, trgovec z dušo in telesom, na
pamet je znal množiti trimestna števila, ko ga je vnuk, le kakšen
matematik bo to, prosil, če lahko namesto kalkulatorja dobi pisalni
stroj. Pa je želji ustregel in stroj sem dobil. Ko je deset let kasneje, leta
1982, mikroračunalniška revolucija pljusknila tudi k nam, mi je bilo
takoj jasno, da so električnemu pisalnemu stroju šteti dnevi. Ni bilo
dolgo, pa sem že imel iglični tiskalnik, najprej sicer samo sposojen,
in sem diplomsko darilo, še celo brez izgube, odstopil tipkarici s CK-
ja. Ni še vedela, kaj prihaja, bila je vsa navdušena, jaz sem imel pa
malo slabo vest.
Prehod z nove tehnologije nazaj na staro je res težak in ubijajoč.
Ko se enkrat navadiš urejanja besedil z računalnikom, je pisalni stroj
prava muka. To sem na lastni koži izkusil sredi osemdesetih let, ko so
pripravljali prvo številko revije Moj mikro. Bil sem neke vrste pionir,
mikroračunalniška avtoriteta in so zato naročili štiri prispevke. Veliko
dela, pa zanimivega in razveseljivega, če se to ne bi zgodilo ravno na
dan, ko sem za deset dni odhajal na Bloke na orožne vaje. Edina mož-
nost, da tam pridem do pisalnega stroja, računalnika še niso poznali,
je bila, da sprejmem uredništvo vojaškega glasila Bloški partizan.
Podnevi teren, zvečer in ponoči urednikovanje, najtežje od vsega je
bilo napisati »navdušen« uvodnik, pa še Moj mikro. Težka je bila s
pisalnim strojem, niti električen ni bil, bencina je bilo samo še za dva
vojaška članka in dva računalniška. Uvodnik je res vžgal: k sreči nihče
izmed rezervistov ni uganil, kdo je avtor, so se pa pridušali, da če bi
imeli samo še en naboj, bi ga prihranili za tistega, ki je to napisal.
Vzporednic med Trubarjevo pismenostjo in računalniško pisme-
nostjo je seveda več. Razmere ne eni ne drugi niso bile ravno na-
klonjene, tako kot Trubarju je bilo pa tudi še marsikomu drugemu
dobrih štiristo let kasneje jasno, da je nekaj v zraku, da piha veter, ki
prinaša spremembe. In tega so se nejasno zavedali tudi tisti, ki so,
mnogokrat bolj po uradni dolžnosti, vse to zavirali. Nastopil je čas
novega, ko je veliko prostora in možnosti, da se izkažeš in uveljaviš.
V Trubarjevem času je šla h koncu tisočletna srednjeveška tema, v
katero je stari svet padel po lepi dobi svetlih antičnih dosežkov, in ki
se je na koncu tako izrodila, da je postal nujen nastop Martina Luthra.
102
