Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 106
S SIMPOZIJEV 2008
na luknjaču spravil v strojno čitljivo obliko, ena vrstica programa ali
podatkov je bila ena papirnata, 80 znakov dolga kartica, potem pa je
kupček romal na konec drugih v škatlo. Čez nekaj ur, včasih šele
naslednjega dne, si dobil kupček kartic spet nazaj skupaj z rezultati
obdelave, odtisnjenimi na računalniškem papirju z zeleno-belimi
progami, da se je lepše videlo, kaj je v isti vrstici. Pa seveda ni šlo
takoj, nekje v programu je bila napaka, napačne kartice si naluknjal
še enkrat in spet je šla obdelava na čakanje v škatlo. Hitro je bilo
štirinajst dni okoli, preden se je kaj do konca posrečilo. Zvečer in
ponoči, od osmih naprej, po dveh operaterskih izmenah, pa je bil pa
računalnik rezerviran za raziskovalce, ki so znali sami upravljati z
njim, še največ jih je bilo z Inštituta Jožef Stefan. Rezervacije so bile
vpisane v posebnem zvezku, za veliko dni vnaprej. Do desetih zvečer,
če si imel srečo, te je vratar pustil še malo dlje (ni te takoj vrgel ven),
si bil lahko v predsobi, kjer je bil tudi luknjač kartic, popoldne
navadno bolj prost. Ko si prišel gledat, ali je obdelava že narejena, si
zraven še kukal skozi stekleno steno in občudoval komandno ploščo
računalnika, z utripajočimi lučkami in stikali, kot iz Vojne zvezd. Tako
dan za dnem in si že približno vedel, kaj dela operater: kartice je
najprej vstavil v čitalnik, s konzole, komandne mize računalnika,
sprožil obdelavo in potem pognal še tiskalnik za izpis rezultatov. Od
osmih do desetih zvečer je bil računalnik velikokrat rezerviran za
raziskovalko z Oddelka za teorijsko fiziko, ki je pripravljala doktorsko
disertacijo. Ko se ji je kaj zalomilo, je sedla za mizo, se zatopila v
izpis, da bi našla napako, in mi pomignila, da lahko za deset ali
petnajst minut skočim noter in naredim še kaj zase. Premisleki ob
mojih napakah so morali biti seveda zelo hitri, pa sem v enem večeru
naredil toliko, kot bi mi sicer, z upoštevanjem hišnega reda za štu-
dente, uspelo v nekaj tednih.
Kdo si ne bi želel vse te silne moči, pravega računalnika, samo
zase? Pa kaj, ko so bili stroji nepopisno dragi, en bajt pomnilnika je
recimo stal en dolar. Deset let pozneje, na začetku osemdesetih, je
prišla mikroračunalniška revolucija in sanje vseh računalnikarjev so
bile na dosegu roke. Pa kot je bilo treba v Trubarjevih časih tihotapiti
knjige čez mejo v sodih, tudi z mikroračunalniki ni bilo ravno eno-
stavno. Da se ne bi privatni sektor preveč razmahnil na račun druž-
104
na luknjaču spravil v strojno čitljivo obliko, ena vrstica programa ali
podatkov je bila ena papirnata, 80 znakov dolga kartica, potem pa je
kupček romal na konec drugih v škatlo. Čez nekaj ur, včasih šele
naslednjega dne, si dobil kupček kartic spet nazaj skupaj z rezultati
obdelave, odtisnjenimi na računalniškem papirju z zeleno-belimi
progami, da se je lepše videlo, kaj je v isti vrstici. Pa seveda ni šlo
takoj, nekje v programu je bila napaka, napačne kartice si naluknjal
še enkrat in spet je šla obdelava na čakanje v škatlo. Hitro je bilo
štirinajst dni okoli, preden se je kaj do konca posrečilo. Zvečer in
ponoči, od osmih naprej, po dveh operaterskih izmenah, pa je bil pa
računalnik rezerviran za raziskovalce, ki so znali sami upravljati z
njim, še največ jih je bilo z Inštituta Jožef Stefan. Rezervacije so bile
vpisane v posebnem zvezku, za veliko dni vnaprej. Do desetih zvečer,
če si imel srečo, te je vratar pustil še malo dlje (ni te takoj vrgel ven),
si bil lahko v predsobi, kjer je bil tudi luknjač kartic, popoldne
navadno bolj prost. Ko si prišel gledat, ali je obdelava že narejena, si
zraven še kukal skozi stekleno steno in občudoval komandno ploščo
računalnika, z utripajočimi lučkami in stikali, kot iz Vojne zvezd. Tako
dan za dnem in si že približno vedel, kaj dela operater: kartice je
najprej vstavil v čitalnik, s konzole, komandne mize računalnika,
sprožil obdelavo in potem pognal še tiskalnik za izpis rezultatov. Od
osmih do desetih zvečer je bil računalnik velikokrat rezerviran za
raziskovalko z Oddelka za teorijsko fiziko, ki je pripravljala doktorsko
disertacijo. Ko se ji je kaj zalomilo, je sedla za mizo, se zatopila v
izpis, da bi našla napako, in mi pomignila, da lahko za deset ali
petnajst minut skočim noter in naredim še kaj zase. Premisleki ob
mojih napakah so morali biti seveda zelo hitri, pa sem v enem večeru
naredil toliko, kot bi mi sicer, z upoštevanjem hišnega reda za štu-
dente, uspelo v nekaj tednih.
Kdo si ne bi želel vse te silne moči, pravega računalnika, samo
zase? Pa kaj, ko so bili stroji nepopisno dragi, en bajt pomnilnika je
recimo stal en dolar. Deset let pozneje, na začetku osemdesetih, je
prišla mikroračunalniška revolucija in sanje vseh računalnikarjev so
bile na dosegu roke. Pa kot je bilo treba v Trubarjevih časih tihotapiti
knjige čez mejo v sodih, tudi z mikroračunalniki ni bilo ravno eno-
stavno. Da se ne bi privatni sektor preveč razmahnil na račun druž-
104
