Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 107
PRIMO@ JAKOPIN
benega, da ne bi domači proizvajalec, Iskra Delta, ostal brez zaslužka
pri montaži, je bilo treba pretečo povodenj poceni računalnikov v
kali zatreti. Tako si lahko po pošti prejel paket v vrednosti največ 10
ameriških dolarjev, čez mejo pa enkrat letno prinesel en računalnik
ali periferno enoto zanj, v vrednosti, ki ni presegala 1000 nemških
mark. Tudi carina, s prometnim davkom vred, ni bila majhna, pri-
bližno še polovico cene. Plače so bile nizke in uvoz na črno tako rekoč
edina možnost, ki je prišla v poštev. Prvi računalnik, s katerim se je
že dalo kaj bolj resnega početi, je bil angleški, Sinclairjeva Mavrica,
ZX Spectrum. Sam strojček je bil manjši kot list formata A4 in dobre
tri centimetre debel, na letališču se ga je dalo, če si imel suknjič, lepo
skriti za pas na hlačah, tam kjer hrbet začne izgubljati dobro ime, le
držati si se moral ves čas vzravnano, da ni začelo zadaj kaj čudno
štrleti. Problem je bil pa z napajalnikom, ki je bil velik, neroden in
težak, pa še polno železa in bakra je bilo v njem, da se je na vsakem
rentgenu takoj jasno videl. Treba ga je bilo poslati po pošti, dosti več
kot 10 dolarjev res ni bil vreden. Cariniki seveda niso bili butasti in
jim je šla stvar na živce. Napajalnik, ki sem si ga dal poslati iz Nemčije,
je prispel na pošto s carinsko deklaracijo in počenim ohišjem v
nepoškodovani stiroporni embalaži. Nekdo ga je vzel iz škatle in
treščil ob zid ali mahnil po njem s kladivom. Pa deloval je vseeno.
Še ena zanimiva vzporednica s Trubarjevim časom je poleg tega,
da smo večino prvih osebnih računalnikov, kot večino druge tehnične
robe, dobili s senčne strani Alp, še nemški jezik. Če je bil prvi raču-
nalnik angleški in v tem jeziku tudi vsa dokumentacija zanj, je bil
drugi, Atari ST, sicer ameriški, praktično vsa literatura zanj pa
nemška. In če se v osnovni in srednji šoli nemščine nisi učil, si se je
moral pa malo kasneje.
Poglejmo na koncu še, kaj bi lahko Primož Trubar napravil danes,
če bi se še enkrat rodil, kje je še prostor za novosti in izboljšave, ki bi
nam vsem koristile. V njegovem času se s pismenostjo, znanostjo ali
podobnim ni dalo ukvarjati, če nisi bil duhovnik, danes bi bil verjetno
raziskovalec in, zakaj pa ne, izumitelj.
Informacijska doba bo slonela na znanju in veliko tega je še vedno
dostopnega le v knjižni obliki. Zato bi bilo najprej treba poskrbeti,
105
benega, da ne bi domači proizvajalec, Iskra Delta, ostal brez zaslužka
pri montaži, je bilo treba pretečo povodenj poceni računalnikov v
kali zatreti. Tako si lahko po pošti prejel paket v vrednosti največ 10
ameriških dolarjev, čez mejo pa enkrat letno prinesel en računalnik
ali periferno enoto zanj, v vrednosti, ki ni presegala 1000 nemških
mark. Tudi carina, s prometnim davkom vred, ni bila majhna, pri-
bližno še polovico cene. Plače so bile nizke in uvoz na črno tako rekoč
edina možnost, ki je prišla v poštev. Prvi računalnik, s katerim se je
že dalo kaj bolj resnega početi, je bil angleški, Sinclairjeva Mavrica,
ZX Spectrum. Sam strojček je bil manjši kot list formata A4 in dobre
tri centimetre debel, na letališču se ga je dalo, če si imel suknjič, lepo
skriti za pas na hlačah, tam kjer hrbet začne izgubljati dobro ime, le
držati si se moral ves čas vzravnano, da ni začelo zadaj kaj čudno
štrleti. Problem je bil pa z napajalnikom, ki je bil velik, neroden in
težak, pa še polno železa in bakra je bilo v njem, da se je na vsakem
rentgenu takoj jasno videl. Treba ga je bilo poslati po pošti, dosti več
kot 10 dolarjev res ni bil vreden. Cariniki seveda niso bili butasti in
jim je šla stvar na živce. Napajalnik, ki sem si ga dal poslati iz Nemčije,
je prispel na pošto s carinsko deklaracijo in počenim ohišjem v
nepoškodovani stiroporni embalaži. Nekdo ga je vzel iz škatle in
treščil ob zid ali mahnil po njem s kladivom. Pa deloval je vseeno.
Še ena zanimiva vzporednica s Trubarjevim časom je poleg tega,
da smo večino prvih osebnih računalnikov, kot večino druge tehnične
robe, dobili s senčne strani Alp, še nemški jezik. Če je bil prvi raču-
nalnik angleški in v tem jeziku tudi vsa dokumentacija zanj, je bil
drugi, Atari ST, sicer ameriški, praktično vsa literatura zanj pa
nemška. In če se v osnovni in srednji šoli nemščine nisi učil, si se je
moral pa malo kasneje.
Poglejmo na koncu še, kaj bi lahko Primož Trubar napravil danes,
če bi se še enkrat rodil, kje je še prostor za novosti in izboljšave, ki bi
nam vsem koristile. V njegovem času se s pismenostjo, znanostjo ali
podobnim ni dalo ukvarjati, če nisi bil duhovnik, danes bi bil verjetno
raziskovalec in, zakaj pa ne, izumitelj.
Informacijska doba bo slonela na znanju in veliko tega je še vedno
dostopnega le v knjižni obliki. Zato bi bilo najprej treba poskrbeti,
105
