Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 98
S SIMPOZIJEV 2008
(str. 1), oblika druhe v: »od mezha oli kake druhe rizhi de poginemo«
(str. 2), nadalje je sama narava besedišča pogosto odmaknjena od
Trubarjevega besednjaka oziroma od izvirnikovega slikovnega ubese-
dovanja, na primer prevajanje tipa abstractum pro concreto, kot il cuore
»srce« z duh:
lo Fpirito donato rende teFtimonio ne cuori noFtri
kcahteerciighaaFii
tui Duh, ti nam shenkal, pryzho daie timu nashimu
duhu.
Ta dokumentacija kaže, da se je Vergerij prehudo vtikal v slovensko
prevajanje, ga celo popravljal, in to narobe, kar je imelo verjetno za
posledico, da Trubar kot prevajalec v knjižici Ena Molitou tih Ker∫zhe-
nikou 1555 sploh ni hotel biti poimenovan oziroma je knjižica izšla
brez Trubarjevega pristanka.
Kako naj bi bil duhovno razgibani furlanski duhovnik in »heretik«
Narcisso Pramper da Udene, avtor dela Specchio de verità (Zrcalo
resnice)41 neposredno ali posredno prek Vergerija ml. povezan s P.
Trubarjem? Zrcalo resnice razgalja v prvi vrsti zlorabe katoliškega
duhovništva pri cerkvenih obredih. Med osrednjimi viri, ki jih je
Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar
Vergerijevega opusa: »Zdi se, da naj bi imel (Pramper) tudi ... en
latinski prevod Vergerijevega dela.«42
Pramper v Zrcalu resnice delno prepisuje traktat Augusta oz. Ago-
stina Mainardia (s psevdonimom Antonio di Adamo) Annotomia della
Messa (Pripombe k maši).43 Agostino Mainardi je bil za razliko od
furlanskega duhovnika Narcissa Pramperja italijanski benediktinski
duhovnik, ki je prestopil v protestantsko vero, zapustil Italijo in bil
do smrti protestantski pastor v obmejnem švicarskem mestecu.
Na internetu najdemo pod geslom Agostino Mainardi podrobnos-
ti o tem, kako so se v Chiavenni, centru novodobnega gibanja, sre-
čevali intelektualno razgibani privrženci evangeličanskega nauka kot
41 O Pramperjevi razpravi (Narcisso Pramper), objavljeni 1560, najdemo vse
podrobnosti v monografiji avtorja Luigija De Biasia, 1986.
42 Prim. »De gli autori et compositori dell’errore della messa et del vero et
falso sacerdotio.« (De Biasio, 1986: 23). Prim. Premk, 1999: 80.
43 Kritična razlaga in razčlemba maše.
96
(str. 1), oblika druhe v: »od mezha oli kake druhe rizhi de poginemo«
(str. 2), nadalje je sama narava besedišča pogosto odmaknjena od
Trubarjevega besednjaka oziroma od izvirnikovega slikovnega ubese-
dovanja, na primer prevajanje tipa abstractum pro concreto, kot il cuore
»srce« z duh:
lo Fpirito donato rende teFtimonio ne cuori noFtri
kcahteerciighaaFii
tui Duh, ti nam shenkal, pryzho daie timu nashimu
duhu.
Ta dokumentacija kaže, da se je Vergerij prehudo vtikal v slovensko
prevajanje, ga celo popravljal, in to narobe, kar je imelo verjetno za
posledico, da Trubar kot prevajalec v knjižici Ena Molitou tih Ker∫zhe-
nikou 1555 sploh ni hotel biti poimenovan oziroma je knjižica izšla
brez Trubarjevega pristanka.
Kako naj bi bil duhovno razgibani furlanski duhovnik in »heretik«
Narcisso Pramper da Udene, avtor dela Specchio de verità (Zrcalo
resnice)41 neposredno ali posredno prek Vergerija ml. povezan s P.
Trubarjem? Zrcalo resnice razgalja v prvi vrsti zlorabe katoliškega
duhovništva pri cerkvenih obredih. Med osrednjimi viri, ki jih je
Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar
Vergerijevega opusa: »Zdi se, da naj bi imel (Pramper) tudi ... en
latinski prevod Vergerijevega dela.«42
Pramper v Zrcalu resnice delno prepisuje traktat Augusta oz. Ago-
stina Mainardia (s psevdonimom Antonio di Adamo) Annotomia della
Messa (Pripombe k maši).43 Agostino Mainardi je bil za razliko od
furlanskega duhovnika Narcissa Pramperja italijanski benediktinski
duhovnik, ki je prestopil v protestantsko vero, zapustil Italijo in bil
do smrti protestantski pastor v obmejnem švicarskem mestecu.
Na internetu najdemo pod geslom Agostino Mainardi podrobnos-
ti o tem, kako so se v Chiavenni, centru novodobnega gibanja, sre-
čevali intelektualno razgibani privrženci evangeličanskega nauka kot
41 O Pramperjevi razpravi (Narcisso Pramper), objavljeni 1560, najdemo vse
podrobnosti v monografiji avtorja Luigija De Biasia, 1986.
42 Prim. »De gli autori et compositori dell’errore della messa et del vero et
falso sacerdotio.« (De Biasio, 1986: 23). Prim. Premk, 1999: 80.
43 Kritična razlaga in razčlemba maše.
96
