Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 109
PRIMO@ JAKOPIN
težjih mestih dal roko in zraven še kaj zabavnega povedal, sploh ne
govorimo.
Lahko in varčno prevozno sredstvo. Ivo Boscarol je lansko leto od
vesoljske agencije NASA prejel 100 000 ameriških dolarjev nagrade
za ultralahko letalo, katerega ena izmed glavnih odlik je, da prazno
tehta manj kot potniki, ki potem sedejo vanj. Avto, ki bo prazen tehtal
333 kilogramov in peljal pet oseb s prtljago, je tehnično že izvedljiv,
le napravil ga ni še nihče. Zdaj pa se en potnik pelje s tono in več
težkim vozilom, varčevanju z vse bolj dragocenim gorivom v pravi
posmeh.
Prav nobene nove tehnologije, le zavzetega in vztrajnega navdu-
šenca, ki bi znal potrkati na prava vrata, bi zahtevala dva ukrepa za
polepšanje krajine. V njej vsi živimo, po njej potujemo, hodimo, jo
obdelujemo, pa bi bilo toliko pogledov nanjo veliko lepših, če bi ji
naklonili malo več prijaznosti. Prvi in lažji izmed obeh ukrepov bi bil
zakopanje daljnovodov. Kamorkoli se obrneš, na ravninskem svetu
in tudi po bolj gozdnati deželi, nikjer ne gre brez daljnovodnih
stebrov in žic med njimi. Če bi žice spravili pod zemljo, kot je to že
nekaj časa navada v naseljih, bi krajina spet zaslužila svoje ime. Drugi
ukrep zadeva pa t. i. letalsko urbanizacijo, ko hiše v krajini niso
razporejene v strnjenih naseljih, ampak kot bi jih sejal iz letala. Ni ga
večjega veselja, kot postaviti hišo kar najdlje od soseda, po možnosti
sredi nedotaknjene narave. Če ne gre drugače najprej na črno, potem
bomo pa stvar že legalizirali. Ko se je pred leti nekaj naših strokov-
njakov urbanistične stroke odpravilo na senčno stran Alp, jih je
zanimalo tudi, kako se po nemško reče »črna gradnja«. Pa so prese-
nečeni izvedeli, da tega izraza tam sploh ne poznajo. Črnih gradenj
pač ni bilo. Ena od možnih rešitev problema? Davek na nepremičnine,
ki bi bil v razmerju z razdaljo objekta od strnjenega naselja.
Primož Trubar je bil velik mož, rad se je učil, imel je odprte oči,
beseda mu je tekla in znal je najti način, da je lepe ideje, za katere se
je splačalo delati, spravil med ljudi. V svojih prizadevanjih ni bil tog,
zategnjen in omejen, trudil se je pa še toliko bolj z veseljem, ker nova
vera, za katero si je prizadeval, ni bila samo veliko skromnejša od
prejšnje, ampak tudi ni nasprotovala življenjskim radostim svojih
pastirjev. In takih se nihče pameten ne bi branil, ne takrat in ne zdaj.
107
težjih mestih dal roko in zraven še kaj zabavnega povedal, sploh ne
govorimo.
Lahko in varčno prevozno sredstvo. Ivo Boscarol je lansko leto od
vesoljske agencije NASA prejel 100 000 ameriških dolarjev nagrade
za ultralahko letalo, katerega ena izmed glavnih odlik je, da prazno
tehta manj kot potniki, ki potem sedejo vanj. Avto, ki bo prazen tehtal
333 kilogramov in peljal pet oseb s prtljago, je tehnično že izvedljiv,
le napravil ga ni še nihče. Zdaj pa se en potnik pelje s tono in več
težkim vozilom, varčevanju z vse bolj dragocenim gorivom v pravi
posmeh.
Prav nobene nove tehnologije, le zavzetega in vztrajnega navdu-
šenca, ki bi znal potrkati na prava vrata, bi zahtevala dva ukrepa za
polepšanje krajine. V njej vsi živimo, po njej potujemo, hodimo, jo
obdelujemo, pa bi bilo toliko pogledov nanjo veliko lepših, če bi ji
naklonili malo več prijaznosti. Prvi in lažji izmed obeh ukrepov bi bil
zakopanje daljnovodov. Kamorkoli se obrneš, na ravninskem svetu
in tudi po bolj gozdnati deželi, nikjer ne gre brez daljnovodnih
stebrov in žic med njimi. Če bi žice spravili pod zemljo, kot je to že
nekaj časa navada v naseljih, bi krajina spet zaslužila svoje ime. Drugi
ukrep zadeva pa t. i. letalsko urbanizacijo, ko hiše v krajini niso
razporejene v strnjenih naseljih, ampak kot bi jih sejal iz letala. Ni ga
večjega veselja, kot postaviti hišo kar najdlje od soseda, po možnosti
sredi nedotaknjene narave. Če ne gre drugače najprej na črno, potem
bomo pa stvar že legalizirali. Ko se je pred leti nekaj naših strokov-
njakov urbanistične stroke odpravilo na senčno stran Alp, jih je
zanimalo tudi, kako se po nemško reče »črna gradnja«. Pa so prese-
nečeni izvedeli, da tega izraza tam sploh ne poznajo. Črnih gradenj
pač ni bilo. Ena od možnih rešitev problema? Davek na nepremičnine,
ki bi bil v razmerju z razdaljo objekta od strnjenega naselja.
Primož Trubar je bil velik mož, rad se je učil, imel je odprte oči,
beseda mu je tekla in znal je najti način, da je lepe ideje, za katere se
je splačalo delati, spravil med ljudi. V svojih prizadevanjih ni bil tog,
zategnjen in omejen, trudil se je pa še toliko bolj z veseljem, ker nova
vera, za katero si je prizadeval, ni bila samo veliko skromnejša od
prejšnje, ampak tudi ni nasprotovala življenjskim radostim svojih
pastirjev. In takih se nihče pameten ne bi branil, ne takrat in ne zdaj.
107
