Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 181
ZVONE [TRUBELJ
Za projekt uraškega biblijskega zavoda je Trubar zorel od leta 1557
naprej. Leta 1559 je napotil sodelavca Štefana Konzula na Kranjsko,
da se je tam posvetoval s poznavalci hrvaškega jezika in glagolice. To
je Trubar posebej poudaril v posvetilu kralju Maksimilijanu v ciril-
skem Katehizmu iz leta 1561. Vse do leta 1562, ko je odšel za deželnega
škofa, superintendenta slovenske evangeljske cerkve v Ljubljano, je
bil s srcem in dušo predan misijonski ideji širjenja evangelija prav do
Konstantinopla. V tem posvetilu je trdno prepričan, da bodo besedila,
tiskana v slovenskem in zlati še v hrvaškem jeziku in v cirilici, ki jo,
kot pravi, »kristjani na Turškem in evropski Turki sami najbolj
uporabljajo«, slabila »Antikristovo in Mahometovo carstvo«.
Danes se dobro zavedamo, da projekta uraške biblijske tiskarne
za slovenski, hrvaški in cirilski tisk brez Trubarja enostavno ne bi
bilo. Zakaj? In tu imamo priložnost prodreti v Trubarjevo motiva-
cijsko ozadje, ki ga bom spet poimenoval »preroško vizijo«.
To, kar ni mogel v tistem času nihče iz sveta idej spraviti v realnost,
je bilo dano Trubarju. Le nekaj primerjav. Martin Luther se je že od
leta 1519 naprej zanimal za zbližanje z vzhodnimi pravoslavnimi
kristjani. Z njimi je simpatiziral, ker so tudi oni zanikali rimski
primat. V knjigi o Kristusovi zadnji večerji (Von Abendmahl Christi) in
v knjigi o koncilih in Cerkvah (Von den Konzilien und Kirchen) je svoje
teze o Cerkvi utemeljeval tudi z vidika pravoslavja. Dlje pa ni šel in ni
mogel iti. Tübinški teologi, med njimi tudi Trubarjev dobri znanec
in zaščitnik Jakob Andreae, so iskali stike s pravoslavjem, vendar je
vse to obrodilo malo sadov: nekaj pisem in dopisov in nekaj obiskov.
Italijanski humanist Peter Pavel Vergerij, ki je Trubarja vzpodbudil,
da je leta 1555 začel prevajati Sveto pismo v slovenščino, nima, razen
širokopoteznih besed in meglenih idej o jeziku in konglomeratu
prebivalcev jugovzhodnega Balkana, drugih zaslug za uresničenje
edinstvenega projekta tiskanja knjig v uraškem biblijskem zavodu.
Hrvat Matija Vlačić - Franković, poznan kot Flacius Illiricus, avtor
obsežnega teološkega opusa in močan idejni vodja ortodoksne smeri
protestantizma, t. i. flacianizma, konkretno ničesar ni naredil za svoj
hrvaški narod, kaj šele za dialoško in ekumensko misel zbližanja z
drugimi cerkvami.
Trubar, kljub temu, da ni bil teolog na ravni omenjenih učenjakov,
179
Za projekt uraškega biblijskega zavoda je Trubar zorel od leta 1557
naprej. Leta 1559 je napotil sodelavca Štefana Konzula na Kranjsko,
da se je tam posvetoval s poznavalci hrvaškega jezika in glagolice. To
je Trubar posebej poudaril v posvetilu kralju Maksimilijanu v ciril-
skem Katehizmu iz leta 1561. Vse do leta 1562, ko je odšel za deželnega
škofa, superintendenta slovenske evangeljske cerkve v Ljubljano, je
bil s srcem in dušo predan misijonski ideji širjenja evangelija prav do
Konstantinopla. V tem posvetilu je trdno prepričan, da bodo besedila,
tiskana v slovenskem in zlati še v hrvaškem jeziku in v cirilici, ki jo,
kot pravi, »kristjani na Turškem in evropski Turki sami najbolj
uporabljajo«, slabila »Antikristovo in Mahometovo carstvo«.
Danes se dobro zavedamo, da projekta uraške biblijske tiskarne
za slovenski, hrvaški in cirilski tisk brez Trubarja enostavno ne bi
bilo. Zakaj? In tu imamo priložnost prodreti v Trubarjevo motiva-
cijsko ozadje, ki ga bom spet poimenoval »preroško vizijo«.
To, kar ni mogel v tistem času nihče iz sveta idej spraviti v realnost,
je bilo dano Trubarju. Le nekaj primerjav. Martin Luther se je že od
leta 1519 naprej zanimal za zbližanje z vzhodnimi pravoslavnimi
kristjani. Z njimi je simpatiziral, ker so tudi oni zanikali rimski
primat. V knjigi o Kristusovi zadnji večerji (Von Abendmahl Christi) in
v knjigi o koncilih in Cerkvah (Von den Konzilien und Kirchen) je svoje
teze o Cerkvi utemeljeval tudi z vidika pravoslavja. Dlje pa ni šel in ni
mogel iti. Tübinški teologi, med njimi tudi Trubarjev dobri znanec
in zaščitnik Jakob Andreae, so iskali stike s pravoslavjem, vendar je
vse to obrodilo malo sadov: nekaj pisem in dopisov in nekaj obiskov.
Italijanski humanist Peter Pavel Vergerij, ki je Trubarja vzpodbudil,
da je leta 1555 začel prevajati Sveto pismo v slovenščino, nima, razen
širokopoteznih besed in meglenih idej o jeziku in konglomeratu
prebivalcev jugovzhodnega Balkana, drugih zaslug za uresničenje
edinstvenega projekta tiskanja knjig v uraškem biblijskem zavodu.
Hrvat Matija Vlačić - Franković, poznan kot Flacius Illiricus, avtor
obsežnega teološkega opusa in močan idejni vodja ortodoksne smeri
protestantizma, t. i. flacianizma, konkretno ničesar ni naredil za svoj
hrvaški narod, kaj šele za dialoško in ekumensko misel zbližanja z
drugimi cerkvami.
Trubar, kljub temu, da ni bil teolog na ravni omenjenih učenjakov,
179
