Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 185
ZVONE [TRUBELJ
mani v Evropi, morajo na drugi strani, v arabskem svetu, zlasti v Iraku
in Libanonu, ustrezati pravice tam živečih kristjanov. Kljub številnim
perečim problemom, sta zatrdila, ni nobene druge alternative: le
boljše poznavanje drug drugega, dialog in medsebojno spoštovanje.
Kar simbolično je dejstvo, da v hiši, ki jo je Trubar zgradil v
Derendingenu s svojimi žulji, stanuje danes turška družina. Ekume-
nizem prerašča v medverski dialog, ki vedno bolj postaja izziv tretjega
tisočletja. Trubar je to poglavje preroško že začel. Tu lahko danes z
veseljem odkrivamo neponovljivi format Trubarjeve preroške oseb-
nosti, ki je bila zmožna v osrčju tedanje Evrope uveljaviti svoj genij
ustvarjalnosti in samobitnosti, in sicer v okoliščinah pregnanca, v
ekzilu. Trubar kot prerok, torej! Kot prerok združene Evrope, ki ni
in ne more obstati le kot skupni tržni prostor, ampak mora postati
skupnost vrednot, za katere je Trubar živel in z energijo sonca ogreval
srca svojih »lubih Slovencev«. Mimogrede, še tole vprašanje: bi bili
danes v Evropi to, kar smo v letu 2008, brez te duhovne sinergije, ki
nam jo je posredoval oče naše slovenske narodne zavesti?
Sklep
Kako sanjajo preroki, sem se nekoč vprašal?
Sanjajo drzne sanje, prehitevajo stoletja, svobodno navigirajo na
»internetu Duha«, presegajo čas in prostor, navdihujejo Boga. S tem,
da trpijo, da se dvignejo na Kalvarijo, se prekalijo in na novo vstanejo.
Samo tako, kot vztrajen preok in vizionar, je Trubar mogel »stati inu
obstati«! Potem ko je Trubarja tübinški teolog Jakob Andreae, go-
vornik na njegovem pogrebu in prvi zanesljivi biograf njegovega
življenja, s posebnim priporočilom vojvode Krištofa poslal na inko-
gnito poizvedovalno potovanje v domačo deželo – pisalo se je leto
1567, Trubarju je bilo takrat 59 let – je kmalu po vrnitvi za sedem let
zaprl svoja preroška usta in za »dolgih sedem let« odložil svoje pero,
od 1567 do 1574. Bil je to molk preroka, čas notranje preobrazbe,
vstop v svetišče notranje resnice, posvečeni čas trpljenja. Andreaeju je
prinesel zaželene neposredne podatke o islamu in koranu, tübin-
genski teolog jih je spretno uporabil pri svojih pridigah proti Turkom.
Trubar pa je začel bojevati svoj notranji boj. Vse bi se lahko zlomilo,
če kot prerok ne bi gledal daleč v prihodnost. Sestopil je s Kalvarije
183
mani v Evropi, morajo na drugi strani, v arabskem svetu, zlasti v Iraku
in Libanonu, ustrezati pravice tam živečih kristjanov. Kljub številnim
perečim problemom, sta zatrdila, ni nobene druge alternative: le
boljše poznavanje drug drugega, dialog in medsebojno spoštovanje.
Kar simbolično je dejstvo, da v hiši, ki jo je Trubar zgradil v
Derendingenu s svojimi žulji, stanuje danes turška družina. Ekume-
nizem prerašča v medverski dialog, ki vedno bolj postaja izziv tretjega
tisočletja. Trubar je to poglavje preroško že začel. Tu lahko danes z
veseljem odkrivamo neponovljivi format Trubarjeve preroške oseb-
nosti, ki je bila zmožna v osrčju tedanje Evrope uveljaviti svoj genij
ustvarjalnosti in samobitnosti, in sicer v okoliščinah pregnanca, v
ekzilu. Trubar kot prerok, torej! Kot prerok združene Evrope, ki ni
in ne more obstati le kot skupni tržni prostor, ampak mora postati
skupnost vrednot, za katere je Trubar živel in z energijo sonca ogreval
srca svojih »lubih Slovencev«. Mimogrede, še tole vprašanje: bi bili
danes v Evropi to, kar smo v letu 2008, brez te duhovne sinergije, ki
nam jo je posredoval oče naše slovenske narodne zavesti?
Sklep
Kako sanjajo preroki, sem se nekoč vprašal?
Sanjajo drzne sanje, prehitevajo stoletja, svobodno navigirajo na
»internetu Duha«, presegajo čas in prostor, navdihujejo Boga. S tem,
da trpijo, da se dvignejo na Kalvarijo, se prekalijo in na novo vstanejo.
Samo tako, kot vztrajen preok in vizionar, je Trubar mogel »stati inu
obstati«! Potem ko je Trubarja tübinški teolog Jakob Andreae, go-
vornik na njegovem pogrebu in prvi zanesljivi biograf njegovega
življenja, s posebnim priporočilom vojvode Krištofa poslal na inko-
gnito poizvedovalno potovanje v domačo deželo – pisalo se je leto
1567, Trubarju je bilo takrat 59 let – je kmalu po vrnitvi za sedem let
zaprl svoja preroška usta in za »dolgih sedem let« odložil svoje pero,
od 1567 do 1574. Bil je to molk preroka, čas notranje preobrazbe,
vstop v svetišče notranje resnice, posvečeni čas trpljenja. Andreaeju je
prinesel zaželene neposredne podatke o islamu in koranu, tübin-
genski teolog jih je spretno uporabil pri svojih pridigah proti Turkom.
Trubar pa je začel bojevati svoj notranji boj. Vse bi se lahko zlomilo,
če kot prerok ne bi gledal daleč v prihodnost. Sestopil je s Kalvarije
183
