Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 184
S SIMPOZIJEV 2008
in duhovni angažma; naravnost gnalo ga je, da se proti turški ne-
varnosti neustrašeno bori z duhovnim orožjem, z besedo, Biblijo,
prevedeno v jezik pokrajin, kjer Turek dela največ gorja.
Tudi v odnosu do pravoslavja je Trubar ubral svojstveno pot.
Pravoslavne je dobro poznal in jih štel za bližnje. Ne smemo pozabiti,
da je prav sem, v Urach, septembra 1561 – po desettedenskem bivanju
v Ljubljani – pripeljal dva pravoslavna, uskoška popa, enega iz osred-
nje Bosne, Ivana Malaševaca, drugega iz osrednje Srbije, Matijo
Popovića, ki sta bila nekaj časa zaposlena kot prevajalca v glagolsko
hrvaščino in cirilsko srbščino. Nista mogla ostati dolgo, ker je bilo
vzdrževanje zanju predrago, zaradi obilne pijače in njunega jedilnega
menija, rib, ki sta jih dnevno zahtevala za prehrano. Verjetno tudi
nista bila kaj sila pridna delavca. Vendar pa je Trubar že prek njiju
mogel neposredno dobiti ključne informacije o pravoslavju.
Pravoslavni bodo, po Trubarjevem prepričanju, postali zavezniki
v boju proti Turkom. In še naprej: Turki, kot najhujše, naravnost
metafizično zlo za krščanske narode na Zahodu, so božja šiba zaradi
grehov tako katoličanov kot tudi evangeličanov. To prepričanje je
takorekoč Trubarjeva formula ekumenizma. Približevanje med prote-
stanti in katoličani, določeno popuščanje spora, je po Trubarjevem
mišljenju, omogočila prav turška nevarnost. Zato ni čudno, da v
pojasnilu k Janezovem Razodetju (1577) oriše turško nevarnost kot
»apokaliptično nevarnost«. Pred takim bližnjim koncem človeštva je
potrebno stopiti skupaj, tako s pravoslavnimi kot tudi s katoličani.
Ta Trubarjeva dialoška in ekumenska odprtost je danes zmerak
bolj aktualna, v Evropi in tudi v svetu. Proces zbliževanja krščanskih
Cerkva, ekumenizem, gre pospešeno v smeri odprtega dialoga tudi
zaradi čedalje večjega pohoda islama v današnjem svetu. Predsednik
Sveta Evropske unije José Manuel Baroso in predsednik evropskega
parlamenta Hans-Gert Pöttering sta na nedavnem 97. katoliškem
shodu v Osnabrücku (21.–25. 5. 2008) izpostavila problem približe-
vanja Turčije Evropski uniji in zatrdila, da je pogoj za vstop v Evrop-
sko zvezo dosledno spoštovanje verskih pravic kristjanov, ki živijo v
Turčiji, zlasti grškopravoslavnih vernikov, ki jih tam ni malo. Dialog
Evrope z arabskim svetom in z islamom mora potekati na najbolj
različnih ravneh. Pravicam, ki jih na verskem področju uživajo musli-
182
in duhovni angažma; naravnost gnalo ga je, da se proti turški ne-
varnosti neustrašeno bori z duhovnim orožjem, z besedo, Biblijo,
prevedeno v jezik pokrajin, kjer Turek dela največ gorja.
Tudi v odnosu do pravoslavja je Trubar ubral svojstveno pot.
Pravoslavne je dobro poznal in jih štel za bližnje. Ne smemo pozabiti,
da je prav sem, v Urach, septembra 1561 – po desettedenskem bivanju
v Ljubljani – pripeljal dva pravoslavna, uskoška popa, enega iz osred-
nje Bosne, Ivana Malaševaca, drugega iz osrednje Srbije, Matijo
Popovića, ki sta bila nekaj časa zaposlena kot prevajalca v glagolsko
hrvaščino in cirilsko srbščino. Nista mogla ostati dolgo, ker je bilo
vzdrževanje zanju predrago, zaradi obilne pijače in njunega jedilnega
menija, rib, ki sta jih dnevno zahtevala za prehrano. Verjetno tudi
nista bila kaj sila pridna delavca. Vendar pa je Trubar že prek njiju
mogel neposredno dobiti ključne informacije o pravoslavju.
Pravoslavni bodo, po Trubarjevem prepričanju, postali zavezniki
v boju proti Turkom. In še naprej: Turki, kot najhujše, naravnost
metafizično zlo za krščanske narode na Zahodu, so božja šiba zaradi
grehov tako katoličanov kot tudi evangeličanov. To prepričanje je
takorekoč Trubarjeva formula ekumenizma. Približevanje med prote-
stanti in katoličani, določeno popuščanje spora, je po Trubarjevem
mišljenju, omogočila prav turška nevarnost. Zato ni čudno, da v
pojasnilu k Janezovem Razodetju (1577) oriše turško nevarnost kot
»apokaliptično nevarnost«. Pred takim bližnjim koncem človeštva je
potrebno stopiti skupaj, tako s pravoslavnimi kot tudi s katoličani.
Ta Trubarjeva dialoška in ekumenska odprtost je danes zmerak
bolj aktualna, v Evropi in tudi v svetu. Proces zbliževanja krščanskih
Cerkva, ekumenizem, gre pospešeno v smeri odprtega dialoga tudi
zaradi čedalje večjega pohoda islama v današnjem svetu. Predsednik
Sveta Evropske unije José Manuel Baroso in predsednik evropskega
parlamenta Hans-Gert Pöttering sta na nedavnem 97. katoliškem
shodu v Osnabrücku (21.–25. 5. 2008) izpostavila problem približe-
vanja Turčije Evropski uniji in zatrdila, da je pogoj za vstop v Evrop-
sko zvezo dosledno spoštovanje verskih pravic kristjanov, ki živijo v
Turčiji, zlasti grškopravoslavnih vernikov, ki jih tam ni malo. Dialog
Evrope z arabskim svetom in z islamom mora potekati na najbolj
različnih ravneh. Pravicam, ki jih na verskem področju uživajo musli-
182
