Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 19
UVODNI NAGOVORI
Andrej Flogie
Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spo-
minjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot
sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot
vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko
cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam
odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Ven-
dar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo od-
govore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski
izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in
hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in
težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor,
v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma
pa tudi resnica.
Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam
je v opravičilo poltisočletna časovna razdalja. Toda enaka, če ne celo
še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas. Je to
atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba …? Pobudniki
današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede
tega jih Direktorat za informacijsko družbo pri Ministrstvu za visoko
šolstvo, znanost in tehnologijo podpira in se čuti obvezanega k
sodelovanju pri projektu.
Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli
dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v
dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga
uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova vseobsežnost, saj
združuje sliko, zvok, pisavo, film itd. Ni presenetljivo, da danes v
digitalni obliki nastane že 95 % vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh
mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To
postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čimer pa se odpirajo
tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja.
Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna
danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s
tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da tako kot pri
razvoju v industrijsko družbo niso možne tudi stanpoti in usodne
17
Andrej Flogie
Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spo-
minjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot
sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot
vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko
cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam
odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Ven-
dar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo od-
govore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski
izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in
hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in
težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor,
v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma
pa tudi resnica.
Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam
je v opravičilo poltisočletna časovna razdalja. Toda enaka, če ne celo
še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas. Je to
atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba …? Pobudniki
današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede
tega jih Direktorat za informacijsko družbo pri Ministrstvu za visoko
šolstvo, znanost in tehnologijo podpira in se čuti obvezanega k
sodelovanju pri projektu.
Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli
dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v
dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga
uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova vseobsežnost, saj
združuje sliko, zvok, pisavo, film itd. Ni presenetljivo, da danes v
digitalni obliki nastane že 95 % vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh
mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To
postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čimer pa se odpirajo
tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja.
Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna
danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s
tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da tako kot pri
razvoju v industrijsko družbo niso možne tudi stanpoti in usodne
17
