Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 197
MARKO KER[EVAN
tudi, če/ko še ni bila konstituirana organizacijsko. Poudariti je treba
tudi na tem mestu, da so Trubar in drugi pisci 16. stoletja jasno
izrekali svojo osebno (so)pripadnost – in ne le zunanjo naklonjenost,
simpatije ipd – z naslovljenci in nagovorjenci »slovenske cerkve« ali
»cerkve slovenskega jezika«. »Naš jezik«, »naša cerkev«, »naše ljud-
stvo«, »mi Slovenci« – opredelitve, ki jih srečamo pri Trubarju in
njegovih – so izražale in vzpostavljale neko (zamišljeno) skupnost,
neko skupno identiteto, ki je povezovala navznoter in vendarle tudi
razlikovala navzven, čeprav nikakor ni bila sovražno in izključujoče
postavljana nasproti npr. nemški cerkvi, »cerkvi nemškega jezika« na
Kranjskem. Trubar že leta 1557 v slovenskem nagovoru zapiše: »Vsem
dobrim in bogaboječim kristjanom, ki prebivate v slovenskih deže-
lah«. Po ljudskem jeziku (»mojih ljubih Slovencev in bratov«) ne
poimenuje le cerkve (»slovenska cerkev«), ampak tudi že dežele. V
Katekizmu 1555 govori celo že o »slovenski deželi« v ednini (TZD I,
331). Iz Trubarjevih siceršnjih naštevanj dežel oz. pokrajin, katerim
da so namenjena njegova slovenska besedila, je tudi jasno, da z
izrazom »slovenske dežele« nikakor ne meri na ves slovanski svet.
IV. JEZIK, SLOVENSKA IDENTITETA IN KONSTITUIRANJE
SLOVENSKEGA NARODA
Iz razprav v 19. in 20.stoletju – političnih spopadov in teoretskih
raziskav – je znano in ponavljano, da so Slovenci kot »nezgodovinski
narod« oblikovali svojo nacionalno samozavest na »naravnopravni«
in ne na »zgodovinskopravni osnovi« oz. da so se oblikovali kot
»etnično-kulturni« narod, preden so postali državnopolitična »na-
cija«. Prav tako je dovolj znano in poudarjano, da sodi k tem naravno-
pravnim osnovam oz. etnično-kulturnim posebnostim, ki so oprede-
lile posebno slovensko identiteto kot izhodišče za »narodne zahteve«
(po avtonomiji, samostojnosti in suverenosti), predvsem poseben
slovenski jezik, ne pa, kot v mnogih sorodnih/ zapoznelih primerih
posebna religija/cerkev ali druge etnično-kulturne (folklorne) značil-
nosti ( poseben način življenja, običaji, način oblačenja itd.) ali celo
»rasa«. Katoliška religija in cerkvena organizacija ni niti posebej
195
tudi, če/ko še ni bila konstituirana organizacijsko. Poudariti je treba
tudi na tem mestu, da so Trubar in drugi pisci 16. stoletja jasno
izrekali svojo osebno (so)pripadnost – in ne le zunanjo naklonjenost,
simpatije ipd – z naslovljenci in nagovorjenci »slovenske cerkve« ali
»cerkve slovenskega jezika«. »Naš jezik«, »naša cerkev«, »naše ljud-
stvo«, »mi Slovenci« – opredelitve, ki jih srečamo pri Trubarju in
njegovih – so izražale in vzpostavljale neko (zamišljeno) skupnost,
neko skupno identiteto, ki je povezovala navznoter in vendarle tudi
razlikovala navzven, čeprav nikakor ni bila sovražno in izključujoče
postavljana nasproti npr. nemški cerkvi, »cerkvi nemškega jezika« na
Kranjskem. Trubar že leta 1557 v slovenskem nagovoru zapiše: »Vsem
dobrim in bogaboječim kristjanom, ki prebivate v slovenskih deže-
lah«. Po ljudskem jeziku (»mojih ljubih Slovencev in bratov«) ne
poimenuje le cerkve (»slovenska cerkev«), ampak tudi že dežele. V
Katekizmu 1555 govori celo že o »slovenski deželi« v ednini (TZD I,
331). Iz Trubarjevih siceršnjih naštevanj dežel oz. pokrajin, katerim
da so namenjena njegova slovenska besedila, je tudi jasno, da z
izrazom »slovenske dežele« nikakor ne meri na ves slovanski svet.
IV. JEZIK, SLOVENSKA IDENTITETA IN KONSTITUIRANJE
SLOVENSKEGA NARODA
Iz razprav v 19. in 20.stoletju – političnih spopadov in teoretskih
raziskav – je znano in ponavljano, da so Slovenci kot »nezgodovinski
narod« oblikovali svojo nacionalno samozavest na »naravnopravni«
in ne na »zgodovinskopravni osnovi« oz. da so se oblikovali kot
»etnično-kulturni« narod, preden so postali državnopolitična »na-
cija«. Prav tako je dovolj znano in poudarjano, da sodi k tem naravno-
pravnim osnovam oz. etnično-kulturnim posebnostim, ki so oprede-
lile posebno slovensko identiteto kot izhodišče za »narodne zahteve«
(po avtonomiji, samostojnosti in suverenosti), predvsem poseben
slovenski jezik, ne pa, kot v mnogih sorodnih/ zapoznelih primerih
posebna religija/cerkev ali druge etnično-kulturne (folklorne) značil-
nosti ( poseben način življenja, običaji, način oblačenja itd.) ali celo
»rasa«. Katoliška religija in cerkvena organizacija ni niti posebej
195
