Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 196
S SIMPOZIJEV 2008
vseh vernikov«, ki »bo v veri potrjena, okrepljena in napolnjena z
upanjem«, »kadar se v njej bere, poje in pridiga v razumljivem navad-
nem deželnem jeziku« ( Svetiga Paula ta dva listy 1561; SPP: 47.)
Posebej je treba podčrtati – bilo je že, a ne vem, če dovolj – da so
Trubar in slovenski protestanti uporabljali ali vsaj predvidevali upo-
rabo slovenščine na vseh ravneh cerkvenega življenja. Trubarju pri
uporabi slovenščine torej ni šlo le za »versko didaktiko za nižje sloje«:
seveda tudi za to iz »ljubezni do ljubih Slovencev«, a nikakor ne le
za to.
Jezikovno in književno delo protestantov 16. stoletja gotovo ni
imelo nacionalnih ciljev, se pravi ciljev nacionalnega prepoznavanja
in povezovanja ljudi s sorodnim jezikom s pomočjo knjižnega jezika.
Osnovni namen je bil verski.
Verska in rodoljubna motivacija pa si pri Trubarju in njegovih
nista nekaj alternativnega, niti nekaj enostavno komplementarnega.
»Gre za potrebo in čast – ločiti se ju ne da«, je o tem zapisal že France
Kidrič (Kidrič 1978/ III: 231). Ta specifična povezanost verskega in
rodoljubnega, ta »potreba in čast«, je proizvedla prvi slovenski knjižni
jezik in omogočila njegovo kasnejšo drugačno uporabo. Bohorič v
latinskem predgovoru k svoji slovnici – očitno z uspehom – opominja
»slavne in plemenite mladeniče«: »nikar ne dopuščajte, da bi se
morala na vas zvračati krivda, če tudi naš jezik ne bi oznanjeval slave
Gospodove«.
Širina in globina protestantsko krščanske verske motivacije za
uporabo ljudskega/slovenskega jezika je omogočila široko podporo
slovenski cerkvi in šoli s strani nemških protestantskih plemičev in
meščanov, ki je vključevala tako politične odločitve deželnih stanov
kot neposredno finančno podporo. Pri tem ne gre pozabiti niti
drugih notranjeavstrijskih dežel niti nemških dežel, predvsem Würt-
temberške in Saške.
Uporaba slovenskega jezika v službi Božje besede – da ta »pride
do besede« pri ljudeh slovenskega jezika – je neizogibno vodila v
konstituiranje »slovenske cerkve«, »Cerkve Božje slovenskega jezika«,
o kateri govori Trubar. Luthrov izrek, da je cerkev creatura verbi, je
mogoče razumeti tudi v tej dimenziji oz. pomenu. »Cerkev Božja
slovenskega jezika« se je v bistvenem verskem pomenu konstituirala
194
vseh vernikov«, ki »bo v veri potrjena, okrepljena in napolnjena z
upanjem«, »kadar se v njej bere, poje in pridiga v razumljivem navad-
nem deželnem jeziku« ( Svetiga Paula ta dva listy 1561; SPP: 47.)
Posebej je treba podčrtati – bilo je že, a ne vem, če dovolj – da so
Trubar in slovenski protestanti uporabljali ali vsaj predvidevali upo-
rabo slovenščine na vseh ravneh cerkvenega življenja. Trubarju pri
uporabi slovenščine torej ni šlo le za »versko didaktiko za nižje sloje«:
seveda tudi za to iz »ljubezni do ljubih Slovencev«, a nikakor ne le
za to.
Jezikovno in književno delo protestantov 16. stoletja gotovo ni
imelo nacionalnih ciljev, se pravi ciljev nacionalnega prepoznavanja
in povezovanja ljudi s sorodnim jezikom s pomočjo knjižnega jezika.
Osnovni namen je bil verski.
Verska in rodoljubna motivacija pa si pri Trubarju in njegovih
nista nekaj alternativnega, niti nekaj enostavno komplementarnega.
»Gre za potrebo in čast – ločiti se ju ne da«, je o tem zapisal že France
Kidrič (Kidrič 1978/ III: 231). Ta specifična povezanost verskega in
rodoljubnega, ta »potreba in čast«, je proizvedla prvi slovenski knjižni
jezik in omogočila njegovo kasnejšo drugačno uporabo. Bohorič v
latinskem predgovoru k svoji slovnici – očitno z uspehom – opominja
»slavne in plemenite mladeniče«: »nikar ne dopuščajte, da bi se
morala na vas zvračati krivda, če tudi naš jezik ne bi oznanjeval slave
Gospodove«.
Širina in globina protestantsko krščanske verske motivacije za
uporabo ljudskega/slovenskega jezika je omogočila široko podporo
slovenski cerkvi in šoli s strani nemških protestantskih plemičev in
meščanov, ki je vključevala tako politične odločitve deželnih stanov
kot neposredno finančno podporo. Pri tem ne gre pozabiti niti
drugih notranjeavstrijskih dežel niti nemških dežel, predvsem Würt-
temberške in Saške.
Uporaba slovenskega jezika v službi Božje besede – da ta »pride
do besede« pri ljudeh slovenskega jezika – je neizogibno vodila v
konstituiranje »slovenske cerkve«, »Cerkve Božje slovenskega jezika«,
o kateri govori Trubar. Luthrov izrek, da je cerkev creatura verbi, je
mogoče razumeti tudi v tej dimenziji oz. pomenu. »Cerkev Božja
slovenskega jezika« se je v bistvenem verskem pomenu konstituirala
194
