Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 216
RAZPRAVE, [TUDIJE
doživljala razcvet, nastalo nekaj izjemno kvalitetnih spomenikov
stenskega slikarstva.
Večina slovenskih pokrajin je bila v 16. stoletju del nekdanjih
habsburških dednih dežel, te pa so spadale pod nemško cesarsko
krono. Tako so bile tudi umetnostno povezane s severom, s Srednjo
Evropo, to pa je poleg velike politične nestabilnosti in vpadov Turkov
v 16. stoletju zaznamoval predvsem pojav protestantizma, ki je kmalu
zajel tudi vse današnje slovensko ozemlje. Z njim so v umetnost prišli
tudi nova ikonografija in novi vsebinski poudarki. Za umetnostna
naročila so bili zaslužni predvsem plemiči, ki so prestopili v prote-
stantizem in na svojih gradovih vzdrževali predikante, ter vzpenjajoči
se in vedno premožnejš meščanki, ki so trgovali z nemškimi mesti;
oboji so bili v neposrednih stikih z velikimi nemškimi protestant-
skimi središči. Čeprav je reformacija dosegla slovensko ozemlje že v
prvi tretjini 16. stoletja, so bila umetnostna naročila na likovnem
področju uresničena šele po sredi stoletja, potem ko se je novo gibanje
močneje uveljavilo in tudi formalno vpelo v življenje na Slovenskem.
Kljub razmahu in pomenu protestantskega gibanja na slovenskih tleh
pa je ostala protestantska umetnost na Slovenskem bolj ali manj
spregledana, kot je v svojem prispevku o govški protestantski cerkvi
opozorila že Daša Pahor, ali pa je bila potisnjena zgolj na raven
poljudne ustvarjalnosti.2
Martin Luther se na začetku svojega javnega delovanja ni posebej,
s teoloških izhodišč posvečal podobam, a je po ikonoklastičnih
izpadih nekaterih njegovih privržencev moral spregovoriti tudi o
čaščenju svetih podob. Teh ni izrecno odklanjal, prav tako ni odo-
braval njihovega nasilnega odstranjevanja, saj je opominjal, da naj
ljudem, ki so šele nastopili pot prave evangelijske vere, pustijo podobe,
ker se človek ne more odvaditi malikovanja z lastno močjo, marveč le
s poslušanjem božje besede. Ob tem pa je ostro zavračal »papistično«
čaščenje svetih podob, ki je bilo po njegovem mnenju malikovanje,
zatekanje po pomoč k Mariji in svetnikom pa je štel za zatemnjevanje
Kristusove podobe in spreminjanje Odrešenika v jeznega sodnika. Pri
2 Daša Pahor, Protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, Zbornik za umetnostno
zgodovino, XLI, Ljubljana 2005, 59.
214
doživljala razcvet, nastalo nekaj izjemno kvalitetnih spomenikov
stenskega slikarstva.
Večina slovenskih pokrajin je bila v 16. stoletju del nekdanjih
habsburških dednih dežel, te pa so spadale pod nemško cesarsko
krono. Tako so bile tudi umetnostno povezane s severom, s Srednjo
Evropo, to pa je poleg velike politične nestabilnosti in vpadov Turkov
v 16. stoletju zaznamoval predvsem pojav protestantizma, ki je kmalu
zajel tudi vse današnje slovensko ozemlje. Z njim so v umetnost prišli
tudi nova ikonografija in novi vsebinski poudarki. Za umetnostna
naročila so bili zaslužni predvsem plemiči, ki so prestopili v prote-
stantizem in na svojih gradovih vzdrževali predikante, ter vzpenjajoči
se in vedno premožnejš meščanki, ki so trgovali z nemškimi mesti;
oboji so bili v neposrednih stikih z velikimi nemškimi protestant-
skimi središči. Čeprav je reformacija dosegla slovensko ozemlje že v
prvi tretjini 16. stoletja, so bila umetnostna naročila na likovnem
področju uresničena šele po sredi stoletja, potem ko se je novo gibanje
močneje uveljavilo in tudi formalno vpelo v življenje na Slovenskem.
Kljub razmahu in pomenu protestantskega gibanja na slovenskih tleh
pa je ostala protestantska umetnost na Slovenskem bolj ali manj
spregledana, kot je v svojem prispevku o govški protestantski cerkvi
opozorila že Daša Pahor, ali pa je bila potisnjena zgolj na raven
poljudne ustvarjalnosti.2
Martin Luther se na začetku svojega javnega delovanja ni posebej,
s teoloških izhodišč posvečal podobam, a je po ikonoklastičnih
izpadih nekaterih njegovih privržencev moral spregovoriti tudi o
čaščenju svetih podob. Teh ni izrecno odklanjal, prav tako ni odo-
braval njihovega nasilnega odstranjevanja, saj je opominjal, da naj
ljudem, ki so šele nastopili pot prave evangelijske vere, pustijo podobe,
ker se človek ne more odvaditi malikovanja z lastno močjo, marveč le
s poslušanjem božje besede. Ob tem pa je ostro zavračal »papistično«
čaščenje svetih podob, ki je bilo po njegovem mnenju malikovanje,
zatekanje po pomoč k Mariji in svetnikom pa je štel za zatemnjevanje
Kristusove podobe in spreminjanje Odrešenika v jeznega sodnika. Pri
2 Daša Pahor, Protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, Zbornik za umetnostno
zgodovino, XLI, Ljubljana 2005, 59.
214
