Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 248
BILO JE POVEDANO
improbant secus docentes«,21c v Apologiji pa je pojasnjeno, »quod in
coena Domini vere et substantialiter adsint Corpus et sanguis Christi
et vere exhibeantur cum illis rebus, quae videantur, pane et vino, his
qui sacramentum accipiunt«.22
Členi XXII–XXVIII (»Artikel, von welchen Zwiespalt ist, da erzählet
werden die Mißbräuch, so geändert seind«) se pri Trubarju glasijo
drugače.22a Tako navaja med drugim tudi člene o Svetem pismu, o
zadušnicah, o blagoslavljanju vode, soli, vina itn. Vidimo, da si Trubar
tudi pri tem prizadeva za razmejitev od rimskokatoliškega nauka.23
Takšna samostojnost pri uporabi Augustane je nakopala Trubarju
marsikatero težavo in nezaupljivost württemberških teologov, pa tudi
barona Ungnada. Ta je nazadnje popustil in dal Articule v tisk.24 Do
hude napetosti med Ungnadom in Trubarjem pa je prišlo, ko je
Trubar izjavil, da je v hrvaškem prevodu »veliko napačnega«, s čimer
je mislil na izbiro besed in način pisave v hrvaških besedilih, Ungnad
pa je bil zaskrbljen za pravovernost in smisel prevodov. Napetost je
povzročila prelom med Ungnadom in Trubarjem; spora se ni dalo
poravnati, kajti Trubar je takrat deloval kot superintendent v Ljub-
ljani in ne več kot ravnatelj knjižnega zavoda v Urachu.25
Svobodnost v odnosu do Augustane moramo Trubarju šteti v
dobro, saj je svoje artikule sestavljal za Cerkev v skrajni osamljenosti
in hudem preganjanju in je zato poudarjal druge poglede, kot so jih
poudarjali na zavarovanem zaokroženem prostoru nemške organi-
zirane skupnosti. Pred očmi ni imel samo boljšega razumevanja
členov Augustane pri svojih rojakih, ampak tudi zavračanje rimske
Cerkve in sekt.26 Tudi koroški evangeličanski pridigarji niso preprosto
prevzeli Augustane za svojo veroizpoved, temveč so na njeni podlagi
leta 1566 sprejeli in podpisali svojo Krščansko enovito veroizpoved
evangeličanskih predikantov v Koroški, ki jo je sestavil Nikolaus Gallus v
Regensburgu.27 Enako je storilo 42 duhovnikov v Spodnji Avstriji, ki
so leta 1562 podpisali svojo Veroizpoved in poročilo o nauku, veri in
pridigah Christophorja Reuterja.28 Šele po bruški verski pomiritvi28a in
cerkvenem redu iz leta 1578 je postala augsburška veroizpoved
obvezna za pridigarje in učitelje v Notranji Avstriji.29 Nazadnje so se
leta 1582 pozno, a vendarle sporazumeli za Formulo concordiae,29a ki
temelji na Augsburški veroizpovedi.30 Žal se je Trubarjev prevod Formule
246
improbant secus docentes«,21c v Apologiji pa je pojasnjeno, »quod in
coena Domini vere et substantialiter adsint Corpus et sanguis Christi
et vere exhibeantur cum illis rebus, quae videantur, pane et vino, his
qui sacramentum accipiunt«.22
Členi XXII–XXVIII (»Artikel, von welchen Zwiespalt ist, da erzählet
werden die Mißbräuch, so geändert seind«) se pri Trubarju glasijo
drugače.22a Tako navaja med drugim tudi člene o Svetem pismu, o
zadušnicah, o blagoslavljanju vode, soli, vina itn. Vidimo, da si Trubar
tudi pri tem prizadeva za razmejitev od rimskokatoliškega nauka.23
Takšna samostojnost pri uporabi Augustane je nakopala Trubarju
marsikatero težavo in nezaupljivost württemberških teologov, pa tudi
barona Ungnada. Ta je nazadnje popustil in dal Articule v tisk.24 Do
hude napetosti med Ungnadom in Trubarjem pa je prišlo, ko je
Trubar izjavil, da je v hrvaškem prevodu »veliko napačnega«, s čimer
je mislil na izbiro besed in način pisave v hrvaških besedilih, Ungnad
pa je bil zaskrbljen za pravovernost in smisel prevodov. Napetost je
povzročila prelom med Ungnadom in Trubarjem; spora se ni dalo
poravnati, kajti Trubar je takrat deloval kot superintendent v Ljub-
ljani in ne več kot ravnatelj knjižnega zavoda v Urachu.25
Svobodnost v odnosu do Augustane moramo Trubarju šteti v
dobro, saj je svoje artikule sestavljal za Cerkev v skrajni osamljenosti
in hudem preganjanju in je zato poudarjal druge poglede, kot so jih
poudarjali na zavarovanem zaokroženem prostoru nemške organi-
zirane skupnosti. Pred očmi ni imel samo boljšega razumevanja
členov Augustane pri svojih rojakih, ampak tudi zavračanje rimske
Cerkve in sekt.26 Tudi koroški evangeličanski pridigarji niso preprosto
prevzeli Augustane za svojo veroizpoved, temveč so na njeni podlagi
leta 1566 sprejeli in podpisali svojo Krščansko enovito veroizpoved
evangeličanskih predikantov v Koroški, ki jo je sestavil Nikolaus Gallus v
Regensburgu.27 Enako je storilo 42 duhovnikov v Spodnji Avstriji, ki
so leta 1562 podpisali svojo Veroizpoved in poročilo o nauku, veri in
pridigah Christophorja Reuterja.28 Šele po bruški verski pomiritvi28a in
cerkvenem redu iz leta 1578 je postala augsburška veroizpoved
obvezna za pridigarje in učitelje v Notranji Avstriji.29 Nazadnje so se
leta 1582 pozno, a vendarle sporazumeli za Formulo concordiae,29a ki
temelji na Augsburški veroizpovedi.30 Žal se je Trubarjev prevod Formule
246
