Page 254 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 254
BILO JE POVEDANO
Elze, Briefe, 104 sl.
Rajhman, Pisma, 82.
39 Benz, Ernst, Hans von Ungnad und die Reformation der Südslawen, Zeitschrift
für die Kirchengeschichte 58, 1939, 394.
40 Zimmermann, Bernard Hans, Hans Ungnad, Freiherr von Sonnegg, als Förderer
reformatorischer Bestrebungen bei den Südslawen, v: Südostdeutsche For-
schungen II, 1937, 10, op. 49.
41 Ratschow, Carl Heinz, Gott der verborgene Richter, v: Gasteiner Gespräch der
lutherischen Bischofskonferenz, Reden von Gott, Hamburg 1971, 121 sl.
OPOMBE PREVAJALCA
3a Augsburško veroizpoved (Confessio Augustana) je leta 1530 na zahtevo
evangeličanskih stanov sestavil Luthrov sodelavec Philipp Melanchthon;
izročena je bila cesarju Karlu V. in je predstavila evangeličanska stališča na
državnem zboru v Augsburgu; postala je temeljni veroizpovedni spis
luteranov. Besedilo je zasnovano kot predlog (uvodni predgovor cesarju so
podpisali volilni knez Saške, deželni gospodje Brandenburške, Lüneburške,
Essenske in Anhaltske ter zastopnika cesarskih mest Nürnberg in
Reutlingen) za reformacijo krščanstva v okviru obstoječe Cerkve (gl. Trubar,
ZD III, 53 sl.), zato vsebuje v prvem delu 21 točk, ki so izvedene iz starih
krščanskih naukov, v drugem delu pa 7 točk o »zlorabah«, ob katerih se je
vnel spor (gl. op. 22a in Trubar, ZD III, 125 sl.). – Trubar je ne samo v
predgovorih k veroizpovednim spisom in svetopisemskim prevodom,
temveč tudi v pismih večkrat poudaril svojo privrženost Augsburški
veroizpovedi, na primer v pismu kralju Maksimilijanu 2. 1. 1560 in priloženem
rokopisu spisa Register vnd sumarische verzaichnus (Trubar, Pisma, ur. Jože
Rajhman, Ljubljana 1986, 39, 48), v pismu kranjskemu deželnemu glavarju,
deželnemu oskrbniku in odbornikom 12. 1. 1560 (isto, 53) in v pismu
ljubljanskemu škofu Petru Seebachu 8. 7. 1561 (isto, 87).
5a Zaradi vojaškega pritiska saškega volilnega kneza Mavricija in drugih
evangeličanskih knezov je moral cesar Karel V., ki je v vojni 1546–47 sicer
premagal protestantsko Schmalkaldensko zvezo, leta 1552 v Passauu s
pogodbo privoliti, da bo do odločitve na prihodnjem državnem zboru
dovoljeval navzočnost protestantov v cesarstvu.
8a Po schmalkaldenski vojni je bila na državnem zboru v Augsburgu 1548
sprejeta t. i. vmesna uredba (Augsburški interim), ki je dovoljevala duhovniško
poroko in laiški kelih, tj. Gospodovo večerjo pod obema (sub utraque)
podobama. Sakrausky v op. 19 (257) ob Trubarjevem nemškem predgovorou
h knjigi Edni razumni nauci navaja: na prošnjo cesarja Ferdinanda I. je
tridentinski koncil leta 1563 dovolil obhajanje pod obema podobama; krški
252
Elze, Briefe, 104 sl.
Rajhman, Pisma, 82.
39 Benz, Ernst, Hans von Ungnad und die Reformation der Südslawen, Zeitschrift
für die Kirchengeschichte 58, 1939, 394.
40 Zimmermann, Bernard Hans, Hans Ungnad, Freiherr von Sonnegg, als Förderer
reformatorischer Bestrebungen bei den Südslawen, v: Südostdeutsche For-
schungen II, 1937, 10, op. 49.
41 Ratschow, Carl Heinz, Gott der verborgene Richter, v: Gasteiner Gespräch der
lutherischen Bischofskonferenz, Reden von Gott, Hamburg 1971, 121 sl.
OPOMBE PREVAJALCA
3a Augsburško veroizpoved (Confessio Augustana) je leta 1530 na zahtevo
evangeličanskih stanov sestavil Luthrov sodelavec Philipp Melanchthon;
izročena je bila cesarju Karlu V. in je predstavila evangeličanska stališča na
državnem zboru v Augsburgu; postala je temeljni veroizpovedni spis
luteranov. Besedilo je zasnovano kot predlog (uvodni predgovor cesarju so
podpisali volilni knez Saške, deželni gospodje Brandenburške, Lüneburške,
Essenske in Anhaltske ter zastopnika cesarskih mest Nürnberg in
Reutlingen) za reformacijo krščanstva v okviru obstoječe Cerkve (gl. Trubar,
ZD III, 53 sl.), zato vsebuje v prvem delu 21 točk, ki so izvedene iz starih
krščanskih naukov, v drugem delu pa 7 točk o »zlorabah«, ob katerih se je
vnel spor (gl. op. 22a in Trubar, ZD III, 125 sl.). – Trubar je ne samo v
predgovorih k veroizpovednim spisom in svetopisemskim prevodom,
temveč tudi v pismih večkrat poudaril svojo privrženost Augsburški
veroizpovedi, na primer v pismu kralju Maksimilijanu 2. 1. 1560 in priloženem
rokopisu spisa Register vnd sumarische verzaichnus (Trubar, Pisma, ur. Jože
Rajhman, Ljubljana 1986, 39, 48), v pismu kranjskemu deželnemu glavarju,
deželnemu oskrbniku in odbornikom 12. 1. 1560 (isto, 53) in v pismu
ljubljanskemu škofu Petru Seebachu 8. 7. 1561 (isto, 87).
5a Zaradi vojaškega pritiska saškega volilnega kneza Mavricija in drugih
evangeličanskih knezov je moral cesar Karel V., ki je v vojni 1546–47 sicer
premagal protestantsko Schmalkaldensko zvezo, leta 1552 v Passauu s
pogodbo privoliti, da bo do odločitve na prihodnjem državnem zboru
dovoljeval navzočnost protestantov v cesarstvu.
8a Po schmalkaldenski vojni je bila na državnem zboru v Augsburgu 1548
sprejeta t. i. vmesna uredba (Augsburški interim), ki je dovoljevala duhovniško
poroko in laiški kelih, tj. Gospodovo večerjo pod obema (sub utraque)
podobama. Sakrausky v op. 19 (257) ob Trubarjevem nemškem predgovorou
h knjigi Edni razumni nauci navaja: na prošnjo cesarja Ferdinanda I. je
tridentinski koncil leta 1563 dovolil obhajanje pod obema podobama; krški
252
