Page 255 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 255
OSKAR SAKRAUSKY
škof je to slovesno objavil leta 1565 na Dunaju; nadškof in podrejeni mu
škofje so istega leta protestirali pri cesarju proti taki določbi; cesar
Maksimilijan II. (gl. op. 19a) pa se je skliceval na predhodnika Ferdinanda
I. in naročil nadškofu uveljavitev obhajanja pod obema podobama; v
salzburški nadškofiji je bil laiški kelih leta 1585 spet prepovedan.
11a Articuli, gl. zgoraj uvodno Pojasnilo. Polni slovenski naslov slovenske izdaje:
Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske, iz. S. pysma po redu postavleni inu
kratku, zastopnu izloženi. Kateri so tudi taku v tim 1530. leitu našimu
Nermilostivšimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga imena petimu, raincimu, inu potle
v tim 1552. leitu timu concilyu v Trienti od enih velikih nembških vyudov, meist inu
pridigariev naprei položeni inu dani, zdai pervič iz latinskiga inu nembškiga iezyka
v ta slovenski zveistu istolmačeni. Od spreda v ti slovenski predguvori se pravi, katera
vera ie od S. Troyce postavlena, ta ner praviši inu nerstariši. Skuzi Primoža Truberia
Crainca. Nemški naslov slovenske izdaje: Drey Christliche Confessionen, namlich
Augspurgische, Wirtembergische und Sächsische (…), se pravi: Tri krščanske
veroizpovedi, namreč augsburška, württemberška in saška (…).
11b »Zanesenjaki« (entuziasti, zamaknjenci, sanjači; Schwärmer) je bila oznaka
za tiste privržence reformacije, ki so želeli sami z zakonom in silo uvesti
Kristusovo kraljestvo ali pa so sploh zavračali zvezo krščanstva in svetne
oblasti; pripadal jim je npr. radikalni reformacijski teolog in nazadnje
Luthrov nasprotnik Tomaž Münzer, duhovni vodja nemških kmečkih
upornikov (poraženi 1525, Münzer usmrčen). Martin Luther je izraz
Schwärmer uporabljal predvsem za prekrščevalce, Münzerja in radikalnega
duhovnika Andreasa Karlstadta (zoper tega je 1524 naperil spis Zoper nebeške
preroke), ki je bil sprva dejaven v Wittenbergu. – O očitkih, da je »pristaš
cvinglijanizma, kalvinizma, schwenkfeldijanizma ali sličnih sekt«, piše
Trubar v posvetilu Ivanu Ungnadu k delu Register und summarischer Inhalt
(1561, Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko Rupel, Ljubljana
1934, 47; prim. tudi Primož Trubar, Pisma, ur. Jože Rajhman, pismo kralju
Maksimilijanu 2. 1. 1560, 38–51 in pripadajoče opombe); z natančnim
povzemanjem vsebine svojih knjig v Registru je Trubar zavračal take očitke.
– Kaspar von Schwenckfeld (1489–1461), šlezijski plemič, je veliko storil za
razmah luteranstva v Šleziji; zavračal je verske obrede in institucije; razvijal
je spiritualistični nauk o neposredni navzočnosti Božje besede in Kristusa
v človeku; približeval se je Zwingliju; na Württemberškem je pod vplivom
prekrščevalcev ustanavljal majhne občine svetih. Trubar je imel v Kemptnu
težave s svojim schwenkfeldovsko usmerjenim pomočnikom; nazadnje ga
je odslovil. – Andreas Osiander je deloval v Nürnbergu in nazadnje v
Königsbergu (Kaliningrad); leta 1530 se je v Augsburgu v nasprotju z
drugimi reformatorji izrekel za pravico protestantskih stanov do upora
cesarju; od Luthrovega nauka o opravičenju se je odmaknil; menil je, da je
opravičenje substancialno sodelovanje Kristusove pravičnosti in torej ne
253
škof je to slovesno objavil leta 1565 na Dunaju; nadškof in podrejeni mu
škofje so istega leta protestirali pri cesarju proti taki določbi; cesar
Maksimilijan II. (gl. op. 19a) pa se je skliceval na predhodnika Ferdinanda
I. in naročil nadškofu uveljavitev obhajanja pod obema podobama; v
salzburški nadškofiji je bil laiški kelih leta 1585 spet prepovedan.
11a Articuli, gl. zgoraj uvodno Pojasnilo. Polni slovenski naslov slovenske izdaje:
Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske, iz. S. pysma po redu postavleni inu
kratku, zastopnu izloženi. Kateri so tudi taku v tim 1530. leitu našimu
Nermilostivšimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga imena petimu, raincimu, inu potle
v tim 1552. leitu timu concilyu v Trienti od enih velikih nembških vyudov, meist inu
pridigariev naprei položeni inu dani, zdai pervič iz latinskiga inu nembškiga iezyka
v ta slovenski zveistu istolmačeni. Od spreda v ti slovenski predguvori se pravi, katera
vera ie od S. Troyce postavlena, ta ner praviši inu nerstariši. Skuzi Primoža Truberia
Crainca. Nemški naslov slovenske izdaje: Drey Christliche Confessionen, namlich
Augspurgische, Wirtembergische und Sächsische (…), se pravi: Tri krščanske
veroizpovedi, namreč augsburška, württemberška in saška (…).
11b »Zanesenjaki« (entuziasti, zamaknjenci, sanjači; Schwärmer) je bila oznaka
za tiste privržence reformacije, ki so želeli sami z zakonom in silo uvesti
Kristusovo kraljestvo ali pa so sploh zavračali zvezo krščanstva in svetne
oblasti; pripadal jim je npr. radikalni reformacijski teolog in nazadnje
Luthrov nasprotnik Tomaž Münzer, duhovni vodja nemških kmečkih
upornikov (poraženi 1525, Münzer usmrčen). Martin Luther je izraz
Schwärmer uporabljal predvsem za prekrščevalce, Münzerja in radikalnega
duhovnika Andreasa Karlstadta (zoper tega je 1524 naperil spis Zoper nebeške
preroke), ki je bil sprva dejaven v Wittenbergu. – O očitkih, da je »pristaš
cvinglijanizma, kalvinizma, schwenkfeldijanizma ali sličnih sekt«, piše
Trubar v posvetilu Ivanu Ungnadu k delu Register und summarischer Inhalt
(1561, Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko Rupel, Ljubljana
1934, 47; prim. tudi Primož Trubar, Pisma, ur. Jože Rajhman, pismo kralju
Maksimilijanu 2. 1. 1560, 38–51 in pripadajoče opombe); z natančnim
povzemanjem vsebine svojih knjig v Registru je Trubar zavračal take očitke.
– Kaspar von Schwenckfeld (1489–1461), šlezijski plemič, je veliko storil za
razmah luteranstva v Šleziji; zavračal je verske obrede in institucije; razvijal
je spiritualistični nauk o neposredni navzočnosti Božje besede in Kristusa
v človeku; približeval se je Zwingliju; na Württemberškem je pod vplivom
prekrščevalcev ustanavljal majhne občine svetih. Trubar je imel v Kemptnu
težave s svojim schwenkfeldovsko usmerjenim pomočnikom; nazadnje ga
je odslovil. – Andreas Osiander je deloval v Nürnbergu in nazadnje v
Königsbergu (Kaliningrad); leta 1530 se je v Augsburgu v nasprotju z
drugimi reformatorji izrekel za pravico protestantskih stanov do upora
cesarju; od Luthrovega nauka o opravičenju se je odmaknil; menil je, da je
opravičenje substancialno sodelovanje Kristusove pravičnosti in torej ne
253
