Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 280
RAZGLEDI, VPOGLEDI
K raziskovanju slovenske protestantske književnosti in misli sta
prispevala tudi slovenska teologa, ki sta v času teološkega študija
živela in doktorirala v tujini.
Jože Markuža (1939) iz Trsta (v Rimu je 1973 doktoriral iz vzhod-
nih cerkvenih ved) je nekoliko obotavljaje sporočil novico, da je med
iskanjem gradiva za svojo disertacijo v Vatikanski Apostolski knjižnici
maja 1971 po naključju dobil v roke dotlej neznani in pomotoma
med knjige v hrvaščini uvrščeni izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge
(prim. njegov opis najdbe: BV 32/1972, 203–212). Z novico, za Slo-
vence tako pomembno, ga je prehitel nemški protestantski teolog
Christoph Weismann, ki je bil skoraj v istem času tudi v Vatikanu; z
najdbo je takoj seznanil javnost in s tem posredno tudi našo Narodno
in univerzitetno knjižnico. Oba najditelja sta si oskrbela fotografski
posnetek dragocenega besedila: po Weismannovem je v Münchnu leta
1973 izšla faksimilna izdaja, Markužev pa je še zdaj v Semeniški
knjižnici v Ljubljani. Še leta 1987 sta v časopisu Delo razlagala, kako
je prišlo do skoraj sočasne najdbe. Zgodba o dvojni najdbi je postala
ponovno zanimiva, ko je vatikanska dragocenost smela biti raz-
stavljena v Ljubljani (prim.: Trubarjevo Cerkovno ordningo odkril dr. Jože
Markuža, v: Novi Glas, Trst-Gorica 12/2008, št. 11, str. 8; Ks. Hočevar,
Cerkovna ordninga prvič zapustila Vatikan, v: Družina, 57/2008, št. 12,
str. 16–17; tam tudi pogovor z dr. Markužo).
Edo Škulj (1941) iz Velikih Lašč je iz Argentine prišel študirat in
doktorirat (1972) iz cerkvene glasbe v Rim; pozneje se je preselil v
Ljubljano, kjer zavzeto podpira in tudi raziskuje cerkveno glasbo. Pri
založbi Družina je leta 2000 začel izdajati zbirko Slovenski ljudski
napevi in »ob 450-letnici izida prve slovenske knjige, ki je hkrati prva
slovenska pesmarica«, je kot prvi zvezek objavil Protestantske napeve iz
vseh Trubarjevih in Dalmatinovih tiskanih pesmaric. Protestante je
obravnaval tudi v Leksikonu cerkvenih glasbenikov (Ljubljana 2005).
278
K raziskovanju slovenske protestantske književnosti in misli sta
prispevala tudi slovenska teologa, ki sta v času teološkega študija
živela in doktorirala v tujini.
Jože Markuža (1939) iz Trsta (v Rimu je 1973 doktoriral iz vzhod-
nih cerkvenih ved) je nekoliko obotavljaje sporočil novico, da je med
iskanjem gradiva za svojo disertacijo v Vatikanski Apostolski knjižnici
maja 1971 po naključju dobil v roke dotlej neznani in pomotoma
med knjige v hrvaščini uvrščeni izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge
(prim. njegov opis najdbe: BV 32/1972, 203–212). Z novico, za Slo-
vence tako pomembno, ga je prehitel nemški protestantski teolog
Christoph Weismann, ki je bil skoraj v istem času tudi v Vatikanu; z
najdbo je takoj seznanil javnost in s tem posredno tudi našo Narodno
in univerzitetno knjižnico. Oba najditelja sta si oskrbela fotografski
posnetek dragocenega besedila: po Weismannovem je v Münchnu leta
1973 izšla faksimilna izdaja, Markužev pa je še zdaj v Semeniški
knjižnici v Ljubljani. Še leta 1987 sta v časopisu Delo razlagala, kako
je prišlo do skoraj sočasne najdbe. Zgodba o dvojni najdbi je postala
ponovno zanimiva, ko je vatikanska dragocenost smela biti raz-
stavljena v Ljubljani (prim.: Trubarjevo Cerkovno ordningo odkril dr. Jože
Markuža, v: Novi Glas, Trst-Gorica 12/2008, št. 11, str. 8; Ks. Hočevar,
Cerkovna ordninga prvič zapustila Vatikan, v: Družina, 57/2008, št. 12,
str. 16–17; tam tudi pogovor z dr. Markužo).
Edo Škulj (1941) iz Velikih Lašč je iz Argentine prišel študirat in
doktorirat (1972) iz cerkvene glasbe v Rim; pozneje se je preselil v
Ljubljano, kjer zavzeto podpira in tudi raziskuje cerkveno glasbo. Pri
založbi Družina je leta 2000 začel izdajati zbirko Slovenski ljudski
napevi in »ob 450-letnici izida prve slovenske knjige, ki je hkrati prva
slovenska pesmarica«, je kot prvi zvezek objavil Protestantske napeve iz
vseh Trubarjevih in Dalmatinovih tiskanih pesmaric. Protestante je
obravnaval tudi v Leksikonu cerkvenih glasbenikov (Ljubljana 2005).
278
