Page 283 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 283
JANEZ KAV^I^
protestantizma in protireformacije, obenem pa zgovorno izpričujejo
slabe in občasno kaotične ter problematične pojave v organiziranosti
in delovanju katoliške Cerkve na terenu. Eden izmed najznačilnejših
zapiskov govori o Antonu Rejcu.
Vizitacijski zapisnik iz poletja 1557 kar trikrat omenja spodnje-
idrijskega vikarja Antona Rejca. Ta je zaradi ugotovljenih prekrškov
prejel kazensko odločbo zaradi žalitve, bil odstranjen z mesta vikarja,
sodno kaznovan z denarno kaznijo (50 florintov) in odvzemom
beneficija in jurisdikcije ter je moral plačati vse sodne stroške. Naštete
sankcije zoper »pr’farskega župnika« Rejca so bile posledice do-
godkov leta 1556, ko je novembra prišel v Spodnjo Idrijo župnika
zasliševat sam tolminski glavar. Obtoženca so bremenile izjave kar
trinajstih tožnikov, med katerimi je nastopal tudi cerkovnik Krištof
Kremžar. Zapisnikar Andrej Zgaga je župnikove delikte zabeležil
takole: »Je stalno pijan, nikdar ne pridiga, samo kriči nad ljudmi in
jih zmerja, zato vsi uhajajo iz cerkve; nikdar ga še niso videli moliti;
poroča ljudi iz drugih župnij; mežnarja in ključarje primerja s tatovi
in prešuštniki; piše slabo in nečitljivo; nemško ne zna nič; račune mu
sestavlja neki Naglič iz Idrije; nekoč je maševal na Gorah pri sv.
Magdaleni neprespan (celo noč je ležal na klopi) in umazan ter se z
zvonarjem prepiral zaradi neke hruške; ob petkih si privošči meso in
se norčuje iz zglednih vernikov, če ga svarijo.«
Na podlagi tega citata bi lahko upravičeno sklepali, da je stanje v
spodnjeidrijski župniji sredi 16. stoletja kar »klicalo« po reforma-
torski prevetritvi. Župnija je takrat upravljala celotno idrijsko ob-
močje in tudi rudarsko Idrijo, v kateri so bile zaradi živosrebrovega
rudnika, nemško govorečih priseljencev (vodstveno in tehnično
osebje, deloma rudarji) in povezav s tujino ugodne razmere za utr-
ditev protestantske veroizpovedi. Ker je bilo o idrijskem protestan-
tizmu že precej napisanega (dr. Josip Gruden, Mihael Arko, dr. Marija
Verbič, dr. Helfried Valentinitsch, prof. Slavica Pavlič, dr. Marko
Kerševan), naj bodo na tem mestu omenjene samo tiste epizode, ki
jih v zvezi z njim navajajo vizitatorski (neprotestantski, protirefor-
macijski) zapisniki.
Med vodilnimi osebnostmi pri širjenju in utrjevanju luteranske
veroizpovedi v Idriji se v čedajskih in videmskih zgodovinskih virih
281
protestantizma in protireformacije, obenem pa zgovorno izpričujejo
slabe in občasno kaotične ter problematične pojave v organiziranosti
in delovanju katoliške Cerkve na terenu. Eden izmed najznačilnejših
zapiskov govori o Antonu Rejcu.
Vizitacijski zapisnik iz poletja 1557 kar trikrat omenja spodnje-
idrijskega vikarja Antona Rejca. Ta je zaradi ugotovljenih prekrškov
prejel kazensko odločbo zaradi žalitve, bil odstranjen z mesta vikarja,
sodno kaznovan z denarno kaznijo (50 florintov) in odvzemom
beneficija in jurisdikcije ter je moral plačati vse sodne stroške. Naštete
sankcije zoper »pr’farskega župnika« Rejca so bile posledice do-
godkov leta 1556, ko je novembra prišel v Spodnjo Idrijo župnika
zasliševat sam tolminski glavar. Obtoženca so bremenile izjave kar
trinajstih tožnikov, med katerimi je nastopal tudi cerkovnik Krištof
Kremžar. Zapisnikar Andrej Zgaga je župnikove delikte zabeležil
takole: »Je stalno pijan, nikdar ne pridiga, samo kriči nad ljudmi in
jih zmerja, zato vsi uhajajo iz cerkve; nikdar ga še niso videli moliti;
poroča ljudi iz drugih župnij; mežnarja in ključarje primerja s tatovi
in prešuštniki; piše slabo in nečitljivo; nemško ne zna nič; račune mu
sestavlja neki Naglič iz Idrije; nekoč je maševal na Gorah pri sv.
Magdaleni neprespan (celo noč je ležal na klopi) in umazan ter se z
zvonarjem prepiral zaradi neke hruške; ob petkih si privošči meso in
se norčuje iz zglednih vernikov, če ga svarijo.«
Na podlagi tega citata bi lahko upravičeno sklepali, da je stanje v
spodnjeidrijski župniji sredi 16. stoletja kar »klicalo« po reforma-
torski prevetritvi. Župnija je takrat upravljala celotno idrijsko ob-
močje in tudi rudarsko Idrijo, v kateri so bile zaradi živosrebrovega
rudnika, nemško govorečih priseljencev (vodstveno in tehnično
osebje, deloma rudarji) in povezav s tujino ugodne razmere za utr-
ditev protestantske veroizpovedi. Ker je bilo o idrijskem protestan-
tizmu že precej napisanega (dr. Josip Gruden, Mihael Arko, dr. Marija
Verbič, dr. Helfried Valentinitsch, prof. Slavica Pavlič, dr. Marko
Kerševan), naj bodo na tem mestu omenjene samo tiste epizode, ki
jih v zvezi z njim navajajo vizitatorski (neprotestantski, protirefor-
macijski) zapisniki.
Med vodilnimi osebnostmi pri širjenju in utrjevanju luteranske
veroizpovedi v Idriji se v čedajskih in videmskih zgodovinskih virih
281
