Page 282 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 282
RAZGLEDI, VPOGLEDI
janjenje Tolminskega, Cerkljanskega in Idrijskega, delno pa tudi
ostalega slovenskega ozemlja, saj je oglejski patriarhat segal prav do
Drave. Posebno pomembno vlogo je dobil kapitelj potem, ko po
ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1420 oglejski škof ni več smel
osebno izvrševati duhovne oblasti na avstrijskih tleh. Zato je upo-
rabljal pomoč pomožnih škofov, med drugim škofa iz Kopra, ki je na
primer leta 1493 posvetil cerkev sv. Uršule v Jagrščah na Cerkljanskem.
V imenu oglejskega škofa je čedajski kapitelj zelo razširil svoj delo-
krog: skrbel je za redno opravljanje dušnopastirske službe po žup-
nijah in njihovih podružnicah, izdajal je dovoljenja za gradnje novih
cerkva in za popravila ali predelave starejših, nastavljal je duhovnike
(vikarje, župnike) ter jih lahko po lastni presoji tudi prestavljal,
odstavljal in kaznoval. Pristojnosti kapitlja glede duhovnikov so bile
omejene samo v tako imenovanih »cesarskih župnijah«, se pravi v
patronatnih župnijah, kakršna je bila, denimo, župnija Device Marije
Vnebovzete (Marija na Skalci pri Fari) v Spodnji Idriji. Kandidata za
mesto župnika v Spodnji Idriji je sprva lahko »prezentiral« (predlagal)
tolminski konzorcij, kasneje cesar ali kranjski vojvoda (deželni knez),
kapitelj pa je kandidata le še uradno potrdil in ustoličil.
Znano je, da so se v preteklosti tudi v naših krajih uveljavile
vizitacije kot ena izmed najpomembnejših oblik nadzora nadrejenih
cerkvenih oblasti nad podrejenimi župnijami in njihovimi duhovniki.
Čedajski kapitelj je z vizuitacijami dokaj budno nadzoroval svoje
cerkve, duhovnike in vernike. Na vnaprej načrtovano nadzorno
obiskovanje duhovnij je pošiljal svoje zastopnike, ki jih je vodil eden
izmed kanonikov, ponavadi poimenovan arhidiakon. Take vizitacije
so v Čedadu začeli že leta 1356 in jih potem opravljali prav do 18.
stoletja. Potekale so precej redno, čeprav ne ravno vsako leto, največ-
krat v zgodnjem poletnem času. Zapisniki vizitacij so razmeroma
dobro ohranjeni v čedajskem kapiteljskem arhivu in v nadškofijskem
arhivu v Vidmu (Udine) in so dragocena dokumentacija za razisko-
vanje cerkvenih razmer pri nas v preteklih stoletjih.
Monsinjor Franc Rupnik je več let pregledoval arhivsko gradivo v
Čedadu in Vidmu ter si izpisal kopico zanimivih podatkov, ki se v
veliki meri nanašajo na Idrijo in Spodnjo Idrijo v razdobju od 16. do
18. stoletja. Zapiski nazorno odsevajo dramatična dogajanja v letih
280
janjenje Tolminskega, Cerkljanskega in Idrijskega, delno pa tudi
ostalega slovenskega ozemlja, saj je oglejski patriarhat segal prav do
Drave. Posebno pomembno vlogo je dobil kapitelj potem, ko po
ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1420 oglejski škof ni več smel
osebno izvrševati duhovne oblasti na avstrijskih tleh. Zato je upo-
rabljal pomoč pomožnih škofov, med drugim škofa iz Kopra, ki je na
primer leta 1493 posvetil cerkev sv. Uršule v Jagrščah na Cerkljanskem.
V imenu oglejskega škofa je čedajski kapitelj zelo razširil svoj delo-
krog: skrbel je za redno opravljanje dušnopastirske službe po žup-
nijah in njihovih podružnicah, izdajal je dovoljenja za gradnje novih
cerkva in za popravila ali predelave starejših, nastavljal je duhovnike
(vikarje, župnike) ter jih lahko po lastni presoji tudi prestavljal,
odstavljal in kaznoval. Pristojnosti kapitlja glede duhovnikov so bile
omejene samo v tako imenovanih »cesarskih župnijah«, se pravi v
patronatnih župnijah, kakršna je bila, denimo, župnija Device Marije
Vnebovzete (Marija na Skalci pri Fari) v Spodnji Idriji. Kandidata za
mesto župnika v Spodnji Idriji je sprva lahko »prezentiral« (predlagal)
tolminski konzorcij, kasneje cesar ali kranjski vojvoda (deželni knez),
kapitelj pa je kandidata le še uradno potrdil in ustoličil.
Znano je, da so se v preteklosti tudi v naših krajih uveljavile
vizitacije kot ena izmed najpomembnejših oblik nadzora nadrejenih
cerkvenih oblasti nad podrejenimi župnijami in njihovimi duhovniki.
Čedajski kapitelj je z vizuitacijami dokaj budno nadzoroval svoje
cerkve, duhovnike in vernike. Na vnaprej načrtovano nadzorno
obiskovanje duhovnij je pošiljal svoje zastopnike, ki jih je vodil eden
izmed kanonikov, ponavadi poimenovan arhidiakon. Take vizitacije
so v Čedadu začeli že leta 1356 in jih potem opravljali prav do 18.
stoletja. Potekale so precej redno, čeprav ne ravno vsako leto, največ-
krat v zgodnjem poletnem času. Zapisniki vizitacij so razmeroma
dobro ohranjeni v čedajskem kapiteljskem arhivu in v nadškofijskem
arhivu v Vidmu (Udine) in so dragocena dokumentacija za razisko-
vanje cerkvenih razmer pri nas v preteklih stoletjih.
Monsinjor Franc Rupnik je več let pregledoval arhivsko gradivo v
Čedadu in Vidmu ter si izpisal kopico zanimivih podatkov, ki se v
veliki meri nanašajo na Idrijo in Spodnjo Idrijo v razdobju od 16. do
18. stoletja. Zapiski nazorno odsevajo dramatična dogajanja v letih
280
