Page 285 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 285
JANEZ KAV^I^
nuarja leta 1594 v Spodnji Idriji »po lutrovsko« pokopal svojo hčer
in ji na cerkveno steno namestil spominsko ploščo. Po izjavah vikarja
Pipana in cerkovnika Pavla Revna naj bi idrijski protestanti odločno
branili pravico do pokopov svojih somišljenikov v Spodnji Idriji in
naj bi »grozili, da bodo vrgli v Idrijco tistega, ki bi se jim postavljal po
robu.«
Obisk vizitatorja Jožefa Fortunata v Spodnji Idriji 22. septembra
1595 je imel še dramatičen epilog, ki dokazuje, da so bile razmere
razgrete in čustva do skrajnosti napeta. Komisar je namreč nasled-
njega dne (23. septembra) odšel v Idrijo poizvedovat za predikantom
Prašnikom, a slednjega v kraju ni bilo več. Pač pa se je ob cesti proti
Spodnji Idriji zbralo kakih 50 s puškami oboroženih rudarjev in
čakalo na komisarja, ki se je nameraval vrniti v Tolmin. Menda so se
iz zasede slišali vzkliki: »Kje so zdaj tisti Italijani?« Zato visokemu
čedajskemu cerkvenemu dostojanstveniku ni preostalo drugega, kot
da čimprej konča svojo misijo v Idriji. Čez noč se je zatekel k »pa-
tronu« Formentiniju, naslednje jutro pa se je na hitro odpravil proti
Tolminu – pa ne po dolini Idrijce, temveč po trikrat daljši poti čez
Vipavsko!
O cerkvenih razmerah v Idriji in o nastopu protireformacije govori
pet zanimivih pisem, ki so ohranjena v arhivu videmske nadškofije.
Prvo pismo z dne 28. julija 1597 je poslal idrijski prefekt Jurij Aquila
čedajskemu kapitlju in v njem sporočil: »Na našo prošnjo, da bi
vendarle poslali v Idrijo kakega katoliškega duhovnika, da bi tukajšnji
Materi Cerkvi vrnil njen nekdanji sijaj – kajti že 30 let je Idrija
zasedena od heretikov v velikansko škodo duš, sporočam, da je prav
prejšnji večer prišel zelo učeni gospod Marko Khun, ki je povsem
neoporečen in ga priporoča sam ljubljanski škof.«
Iz dosedanjih ugotovitev zgodovinarjev je razvidno, da je omenjeni
katoliški gorečnež Khun nadvse odločno in vsaj na zunaj tudi uspeš-
no izvajal protireformacijske ukrepe. O svojem spreobračanju Idrij-
čanov je po štirih letih (1601) sestavil ljubljanskemu škofu kar osem
strani dolgo in drobno pisano poročilo. V njem je med drugim
zapisal: »Noben kraj na Kranjskem ni utrpel toliko škode zaradi
luteranskih pridigarjev kakor Idrija v skoraj 40 letih. Po tistih pridi-
garjih je sam hudič po teh živih orodjih sejal in vlival v duše rudarjev
283
nuarja leta 1594 v Spodnji Idriji »po lutrovsko« pokopal svojo hčer
in ji na cerkveno steno namestil spominsko ploščo. Po izjavah vikarja
Pipana in cerkovnika Pavla Revna naj bi idrijski protestanti odločno
branili pravico do pokopov svojih somišljenikov v Spodnji Idriji in
naj bi »grozili, da bodo vrgli v Idrijco tistega, ki bi se jim postavljal po
robu.«
Obisk vizitatorja Jožefa Fortunata v Spodnji Idriji 22. septembra
1595 je imel še dramatičen epilog, ki dokazuje, da so bile razmere
razgrete in čustva do skrajnosti napeta. Komisar je namreč nasled-
njega dne (23. septembra) odšel v Idrijo poizvedovat za predikantom
Prašnikom, a slednjega v kraju ni bilo več. Pač pa se je ob cesti proti
Spodnji Idriji zbralo kakih 50 s puškami oboroženih rudarjev in
čakalo na komisarja, ki se je nameraval vrniti v Tolmin. Menda so se
iz zasede slišali vzkliki: »Kje so zdaj tisti Italijani?« Zato visokemu
čedajskemu cerkvenemu dostojanstveniku ni preostalo drugega, kot
da čimprej konča svojo misijo v Idriji. Čez noč se je zatekel k »pa-
tronu« Formentiniju, naslednje jutro pa se je na hitro odpravil proti
Tolminu – pa ne po dolini Idrijce, temveč po trikrat daljši poti čez
Vipavsko!
O cerkvenih razmerah v Idriji in o nastopu protireformacije govori
pet zanimivih pisem, ki so ohranjena v arhivu videmske nadškofije.
Prvo pismo z dne 28. julija 1597 je poslal idrijski prefekt Jurij Aquila
čedajskemu kapitlju in v njem sporočil: »Na našo prošnjo, da bi
vendarle poslali v Idrijo kakega katoliškega duhovnika, da bi tukajšnji
Materi Cerkvi vrnil njen nekdanji sijaj – kajti že 30 let je Idrija
zasedena od heretikov v velikansko škodo duš, sporočam, da je prav
prejšnji večer prišel zelo učeni gospod Marko Khun, ki je povsem
neoporečen in ga priporoča sam ljubljanski škof.«
Iz dosedanjih ugotovitev zgodovinarjev je razvidno, da je omenjeni
katoliški gorečnež Khun nadvse odločno in vsaj na zunaj tudi uspeš-
no izvajal protireformacijske ukrepe. O svojem spreobračanju Idrij-
čanov je po štirih letih (1601) sestavil ljubljanskemu škofu kar osem
strani dolgo in drobno pisano poročilo. V njem je med drugim
zapisal: »Noben kraj na Kranjskem ni utrpel toliko škode zaradi
luteranskih pridigarjev kakor Idrija v skoraj 40 letih. Po tistih pridi-
garjih je sam hudič po teh živih orodjih sejal in vlival v duše rudarjev
283
