Page 287 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 287
JANEZ KAV^I^
ozmerjal z vlačugo, potem pa je nekega Matevža celo ubil! Kmalu je
bil odstranjen in za njegovo mesto so morali iskati naslednika.
Zapisanih je bilo še nekaj nenavadnih in domala srhljivih epizod
iz prve polovice 17. stoletja. Vizitator je leta 1618 ukazal župniku, naj
posvari tri ženske, ki so uganjale neke coprnije s pomočjo hudiča;
ženskam naj zapreti z izobčenjem iz Cerkve. Pri vizitaciji leta 1619 je
moral arhidiakon reševati problem pokopa nekaj nekrščenih otrok,
ki so jih pustili kar ob cesti, tako da so jih prišli žret psi! Arhidiakon
je dovolil milosten pokop, vendar le poleg blagoslovljenega poko-
pališča. Vikar Anton Tropina si je leta 1625 menda kar prisvojil
cerkveni nabiralnik in zaradi denarja do krvi pretepel mežnarja
Andreja Štengarja. Leta 1632 pa so farani namestniku arhidiakona
zatožili vikarja Jurija Bizjaka, da živi z neko že poročeno priležnico
in da ima v farovžu gostilno, kjer noč in dan godejo, plešejo in
razgrajajo. Sicer pa so bile težave s »pijanci in preklinjevalci« očitno
precej pogoste.
Sredi 17. stoletja so se po navedbah vizitacijskih zapisnikov zaple-
tale in razpletale številne obtožbe v zvezi s spodnjeidrijskim vikarjem
Jurijem Novakom, ki je bil nameščen leta 1637 in je imel težave prav
do smrti leta 1652. Župljani so ga tožili, češ da pridiga o stvareh, ki
jih je izvedel pri spovedih. Leta 1643 je arhidiakon klical Novaka na
zaslišanje v Tolmin, od koder je prejel oster opomin.
Po drugi strani pa je bil prav omenjeni župnik Novak izpostavljen
pritiskom idrijske rudniške direkcije, ki je hotela upravljati tudi
cerkvene dohodke. Vse 17. stoletje in še več desetletij 18. stoletja
namreč lahko sledimo širšim konfliktom med kameralno (avstrijsko
državno) upravo v »nemški« Idriji in cerkveno oblastjo, ki jo je na
Idrijskem poosebljala stara in obsežna spodnjeidrijska župnija (po
domače Fara). Za župnijo je kot pokrovitelj stal čedajski kapitelj, ki
je na Idrijsko še v 18. stoletju nameščal svoje (italijanske) vikarje, da
bi tako na tem območju ohranil svoje pravice in svoj vpliv.
Šele po letu 1730 sta se Idrija in širši okoliš začela postopoma
osvobajati izpod cerkvene nadoblasti čedajskega kapitlja in počasi
prehajala pod goriški arhidiakonat. Čedajski kanoniki so izgubljali
prastaro pravico, po kateri so smeli vršiti svojo duhovno oblast na
avstrijskih tleh. Leta 1751 je bila ustanovljena Goriška nadškofija, ki
285
ozmerjal z vlačugo, potem pa je nekega Matevža celo ubil! Kmalu je
bil odstranjen in za njegovo mesto so morali iskati naslednika.
Zapisanih je bilo še nekaj nenavadnih in domala srhljivih epizod
iz prve polovice 17. stoletja. Vizitator je leta 1618 ukazal župniku, naj
posvari tri ženske, ki so uganjale neke coprnije s pomočjo hudiča;
ženskam naj zapreti z izobčenjem iz Cerkve. Pri vizitaciji leta 1619 je
moral arhidiakon reševati problem pokopa nekaj nekrščenih otrok,
ki so jih pustili kar ob cesti, tako da so jih prišli žret psi! Arhidiakon
je dovolil milosten pokop, vendar le poleg blagoslovljenega poko-
pališča. Vikar Anton Tropina si je leta 1625 menda kar prisvojil
cerkveni nabiralnik in zaradi denarja do krvi pretepel mežnarja
Andreja Štengarja. Leta 1632 pa so farani namestniku arhidiakona
zatožili vikarja Jurija Bizjaka, da živi z neko že poročeno priležnico
in da ima v farovžu gostilno, kjer noč in dan godejo, plešejo in
razgrajajo. Sicer pa so bile težave s »pijanci in preklinjevalci« očitno
precej pogoste.
Sredi 17. stoletja so se po navedbah vizitacijskih zapisnikov zaple-
tale in razpletale številne obtožbe v zvezi s spodnjeidrijskim vikarjem
Jurijem Novakom, ki je bil nameščen leta 1637 in je imel težave prav
do smrti leta 1652. Župljani so ga tožili, češ da pridiga o stvareh, ki
jih je izvedel pri spovedih. Leta 1643 je arhidiakon klical Novaka na
zaslišanje v Tolmin, od koder je prejel oster opomin.
Po drugi strani pa je bil prav omenjeni župnik Novak izpostavljen
pritiskom idrijske rudniške direkcije, ki je hotela upravljati tudi
cerkvene dohodke. Vse 17. stoletje in še več desetletij 18. stoletja
namreč lahko sledimo širšim konfliktom med kameralno (avstrijsko
državno) upravo v »nemški« Idriji in cerkveno oblastjo, ki jo je na
Idrijskem poosebljala stara in obsežna spodnjeidrijska župnija (po
domače Fara). Za župnijo je kot pokrovitelj stal čedajski kapitelj, ki
je na Idrijsko še v 18. stoletju nameščal svoje (italijanske) vikarje, da
bi tako na tem območju ohranil svoje pravice in svoj vpliv.
Šele po letu 1730 sta se Idrija in širši okoliš začela postopoma
osvobajati izpod cerkvene nadoblasti čedajskega kapitlja in počasi
prehajala pod goriški arhidiakonat. Čedajski kanoniki so izgubljali
prastaro pravico, po kateri so smeli vršiti svojo duhovno oblast na
avstrijskih tleh. Leta 1751 je bila ustanovljena Goriška nadškofija, ki
285
