Page 286 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 286
RAZGLEDI, VPOGLEDI
in okoliških kmetov strup zlih resnic in dogem. Zato je sam kranjski
vojvoda, cesar Ferdinand, poskrbel, da je v ta kraj poslal duhovnika,
ki zna nemški in slovenski jezik. In zato sem bil (1597) izbran jaz, ki
sem študiral na papeževem zavodu v Gradcu in tam dovršil študije.
(…) Na vse načine si prizadevam, da bi te ljudi odvrnil od krive vere in
jih sprejel nazaj v naročje svete Cerkve po spovedi in prejemu svetega
obhajila. (…) Potem so tu nekateri primeri zlorabe zakona (grešnega
spolnega občevanja), saj so prešuštniki grešili veliko let, ko je bil(a)
soprog(a) še živ(a). (…) O konkubinatu duhovnikov pa ne bom rekel
ničesar drugega (nad čimer moram strmeti), kakor da so si mnogi po
navdihu hudobnega duha nadeli na vrat zakonski jarem. (…) Ponovno
prosim za dovoljenje za odvezovanje od ’rezerviranih’ grehov in za
zaplembo luteranskih knjig.«
Dodati je treba, da se je v jezuitskem duhu vzgojeni Kuhn že leta
1598 spravil tudi na uradno pravovernega spodnjeidrijskega župnika
Pipana. Vizitator je namreč ugotovil, da ima Pipan konkubino in z
njo dva otroka, dečka in deklico. Pri zasliševanju je obtoženi župnik
priznal, da se zaveda povzročanja javnega pohujšanja, da pa mu vest
nalaga skrb za vzrejo obeh otrok. Sklep vizitacije je odredil: župnik
mora otroka rediti in žensko odsloviti ter redno vsak dan moliti
brevir. Prav tako je po ukazu tridentinskega koncila dolžan pisati
krstno, poročno in mrliško knjigo, česar do tedaj sploh ni počel.
Končni rezultat vizitacije pa je bila radikalna odločba, po kateri je
moral oporečni župnik Pipan 16. aprila 1598 Spodnjo Idrijo zapustiti.
Po izgonu protestantov in ponovni utrditvi katolištva so se čedaj-
ske vizitacije na Idrijskem dokaj redno ponavljale, saj so nadrejene
cerkvene oblasti želele stabilizirati organizacijsko in kadrovsko struk-
turo na terenu ter dvigniti kakovost verskega življenja. Vizitacijska
poročila iz prve polovice 17. stoletja še vedno navajajo vrsto ugo-
tovljenih pomanjkljivosti in tudi deliktov. Sakralni objekti so bili
marsikje slabo vzdrževani, premogli so neustrezen inventar, duhov-
niki pa niso redno izpolnjevali matičnih knjig. Občasno je prihajalo
do hujših ekscesov, kakršne si je na primer privoščil vikar Martin
Simončič. Leta 1609 je bilo ugotovljeno, da je živela pri njem neka
ženska izpod 40 let, s katero je imel otroka in ga pred vizitacijo skril.
Simončič je hotel pretepsti nekega Anderleta in je njegovo ženo
284
in okoliških kmetov strup zlih resnic in dogem. Zato je sam kranjski
vojvoda, cesar Ferdinand, poskrbel, da je v ta kraj poslal duhovnika,
ki zna nemški in slovenski jezik. In zato sem bil (1597) izbran jaz, ki
sem študiral na papeževem zavodu v Gradcu in tam dovršil študije.
(…) Na vse načine si prizadevam, da bi te ljudi odvrnil od krive vere in
jih sprejel nazaj v naročje svete Cerkve po spovedi in prejemu svetega
obhajila. (…) Potem so tu nekateri primeri zlorabe zakona (grešnega
spolnega občevanja), saj so prešuštniki grešili veliko let, ko je bil(a)
soprog(a) še živ(a). (…) O konkubinatu duhovnikov pa ne bom rekel
ničesar drugega (nad čimer moram strmeti), kakor da so si mnogi po
navdihu hudobnega duha nadeli na vrat zakonski jarem. (…) Ponovno
prosim za dovoljenje za odvezovanje od ’rezerviranih’ grehov in za
zaplembo luteranskih knjig.«
Dodati je treba, da se je v jezuitskem duhu vzgojeni Kuhn že leta
1598 spravil tudi na uradno pravovernega spodnjeidrijskega župnika
Pipana. Vizitator je namreč ugotovil, da ima Pipan konkubino in z
njo dva otroka, dečka in deklico. Pri zasliševanju je obtoženi župnik
priznal, da se zaveda povzročanja javnega pohujšanja, da pa mu vest
nalaga skrb za vzrejo obeh otrok. Sklep vizitacije je odredil: župnik
mora otroka rediti in žensko odsloviti ter redno vsak dan moliti
brevir. Prav tako je po ukazu tridentinskega koncila dolžan pisati
krstno, poročno in mrliško knjigo, česar do tedaj sploh ni počel.
Končni rezultat vizitacije pa je bila radikalna odločba, po kateri je
moral oporečni župnik Pipan 16. aprila 1598 Spodnjo Idrijo zapustiti.
Po izgonu protestantov in ponovni utrditvi katolištva so se čedaj-
ske vizitacije na Idrijskem dokaj redno ponavljale, saj so nadrejene
cerkvene oblasti želele stabilizirati organizacijsko in kadrovsko struk-
turo na terenu ter dvigniti kakovost verskega življenja. Vizitacijska
poročila iz prve polovice 17. stoletja še vedno navajajo vrsto ugo-
tovljenih pomanjkljivosti in tudi deliktov. Sakralni objekti so bili
marsikje slabo vzdrževani, premogli so neustrezen inventar, duhov-
niki pa niso redno izpolnjevali matičnih knjig. Občasno je prihajalo
do hujših ekscesov, kakršne si je na primer privoščil vikar Martin
Simončič. Leta 1609 je bilo ugotovljeno, da je živela pri njem neka
ženska izpod 40 let, s katero je imel otroka in ga pred vizitacijo skril.
Simončič je hotel pretepsti nekega Anderleta in je njegovo ženo
284
