Page 305 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 305
MIHAEL GLAVAN
cijo, pri čemer je bilo odločilno vprašanje vere. Ungnad se je že pred
časom izrekel za protestantsko vero; verjetno ga je v tem utrdila
njegova udeležba na augsburškem cesarskem zboru leta 1530 in tam
izražen pristop evangeličanskih knezov in mest k novi veroizpovedi.
Pri Ferdinandu je nastopal vedno odločneje in v imenu avstrijskih
dežel zahteval dopustitev evangeličanske veroizpovedi, kar pa je
Ferdinand zavračal. Vsekakor je verjetno, kakor je Peter Pavel Vergerij
dne 12. novembra leta 1555 pisno sporočil vojvodu Krištofu Würt-
temberškemu, da je Ungnad začutil celo osebno ogroženost od svojih
katoliških gospodarjev in se je zaradi tega v prvi polovici leta 1555
umaknil iz uradnih službovanj in Avstrijo končno zapustil, uradno
pa je bil razrešen svojih dolžnosti v naslednjem letu. Glavni razlog za
njegov odhod bi vendarle utegnilo biti razočaranje nad dejstvom, da
ni bilo nobenega obeta, da bo cesar v svojih dednih deželah dopustil
evangeličansko veroizpoved. Sprava s Ferdinandom je tudi kasneje
spodletela.
S prostovoljnim izgnanstvom v evangeličanski del Nemčije se
začenja drugo Ungnadovo življenjsko obdobje. Medtem ko sta oba
starejša sinova Ludvik in Krištof ostala v Avstriji na družinskih
posestih, je sam odpotoval s tremi mlajšimi sinovi in dvema hčerama
najprej v Prago, nato pa na Saško. Tam se je leta 1556 drugič poročil
in ostal v Wittenbergu in Eislebnu približno tri leta; ker je bil razo-
čaran nad teološkimi prepiri na Saškem, se je leta 1558 odselil v Würt-
temberško, kjer ga je vojvoda Krištof imenoval za svojega svetovalca
in mu za bivališče dodelil nekdanji samostan sv. Amandusa v Urachu.
Ungnad je imel dobre stike z mnogimi knezi v cesarstvu, zato je
vojvoda svojemu novemu svetovalcu večkrat naložil diplomatske
misije za versko soglasje novovernih nemških knezov. Leta 1560 se
je Ungnad lotil novega delovnega področja, ko se je kot lastnik
tiskarne v Urachu v svojih zadnjih letih življenja (do smrti konec
leta 1564) dejavno posvečal širjenju evangeličanske vere v južnoslo-
vanskem prostoru, tudi v smislu boja proti Turkom z drugačnimi
sredstvi.
303
cijo, pri čemer je bilo odločilno vprašanje vere. Ungnad se je že pred
časom izrekel za protestantsko vero; verjetno ga je v tem utrdila
njegova udeležba na augsburškem cesarskem zboru leta 1530 in tam
izražen pristop evangeličanskih knezov in mest k novi veroizpovedi.
Pri Ferdinandu je nastopal vedno odločneje in v imenu avstrijskih
dežel zahteval dopustitev evangeličanske veroizpovedi, kar pa je
Ferdinand zavračal. Vsekakor je verjetno, kakor je Peter Pavel Vergerij
dne 12. novembra leta 1555 pisno sporočil vojvodu Krištofu Würt-
temberškemu, da je Ungnad začutil celo osebno ogroženost od svojih
katoliških gospodarjev in se je zaradi tega v prvi polovici leta 1555
umaknil iz uradnih službovanj in Avstrijo končno zapustil, uradno
pa je bil razrešen svojih dolžnosti v naslednjem letu. Glavni razlog za
njegov odhod bi vendarle utegnilo biti razočaranje nad dejstvom, da
ni bilo nobenega obeta, da bo cesar v svojih dednih deželah dopustil
evangeličansko veroizpoved. Sprava s Ferdinandom je tudi kasneje
spodletela.
S prostovoljnim izgnanstvom v evangeličanski del Nemčije se
začenja drugo Ungnadovo življenjsko obdobje. Medtem ko sta oba
starejša sinova Ludvik in Krištof ostala v Avstriji na družinskih
posestih, je sam odpotoval s tremi mlajšimi sinovi in dvema hčerama
najprej v Prago, nato pa na Saško. Tam se je leta 1556 drugič poročil
in ostal v Wittenbergu in Eislebnu približno tri leta; ker je bil razo-
čaran nad teološkimi prepiri na Saškem, se je leta 1558 odselil v Würt-
temberško, kjer ga je vojvoda Krištof imenoval za svojega svetovalca
in mu za bivališče dodelil nekdanji samostan sv. Amandusa v Urachu.
Ungnad je imel dobre stike z mnogimi knezi v cesarstvu, zato je
vojvoda svojemu novemu svetovalcu večkrat naložil diplomatske
misije za versko soglasje novovernih nemških knezov. Leta 1560 se
je Ungnad lotil novega delovnega področja, ko se je kot lastnik
tiskarne v Urachu v svojih zadnjih letih življenja (do smrti konec
leta 1564) dejavno posvečal širjenju evangeličanske vere v južnoslo-
vanskem prostoru, tudi v smislu boja proti Turkom z drugačnimi
sredstvi.
303
