Page 304 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 304
RAZGLEDI, VPOGLEDI
je potekalo na Koroškem in Štajerskem v službi vladarja kralja
Ferdinanda in deželnih stanov, zaznamovano pa je bilo z vodilno
vlogo v vojni proti Turkom. Drugo življenjsko obdobje se je pričelo
leta 1555 s prostovoljno izbranim izgnanstvom v evangeličanski del
Nemčije zaradi verskih razlogov. Zaradi visokih položajev, dobrih
stikov s habsburško vladarsko rodbino in zaradi odločnega zavze-
manja za novi nauk velja Ungnad za dominanten lik v notranje-
avstrijskem protestantizmu v prvi polovici 16. stoletja. Zavzema
pomembno mesto v avstrijski zgodovini, hkrati pa je s svojim delo-
vanjem v izgnanstvu kot mecen tiskarne za južnoslovanski in turški
misijon enako pomemben za splošno zgodovino reformacije in kul-
ture, še posebej slovenske in hrvaške.
Hans Ungnad izhaja iz stare plemiške družine, ki je bila že pred
letom 1200 z dokumenti potrjena kot bamberška ministerialna
rodbina in je pozneje še povečala svoj ugled v Avstriji; njihovi pred-
stavniki so v 15. stoletju na dvoru cesarja Friedricha III. zavzeli
vodilno pozicijo. Hans Ungnad in njegovi bratje so končno dosegli,
da jih je cesar Karel V. leta 1522 povzdignil v dedni cesarski baronski
stan. Sedež družine je bil grad Ženek (Sonnegg) v Podjuni na Koro-
škem, kjer se je leta 1493 rodil Hans Ungnad. O njegovi mladosti ni
znanega skoraj nič. Poznamo le podatek, da je dobil na dvoru cesarja
Maksimilijana I. stanu primerno vzgojo. Po letu 1520 se je zadrževal
v Bruslju na dvoru nadvojvoda Ferdinanda, poznejšega cesarja; temu
je potem skoraj vse življenje služil v različnih funkcijah in dolžnostih
– poleg svoje »redne« dejavnosti, to je vodenja rudnikov in železarn,
ki jih je imel v lasti ali zakupu. Leta 1524 je postal namestnik stolnega
kanonika (vicedom) in glavar Celja in bil poklican v Ferdinandov
vojni svet. Leta 1530 je postal deželni glavar Štajerske, leta 1540
vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih dežel in leta 1543
poveljnik hrvaške grofije Varaždin. S temi funkcijami je imel ponov-
no aktivni vodilni položaj pri obrambnih bojih proti Turkom, na-
zadnje od leta 1553 kot vrhovni vojaški poveljnik na južnovzhodni
vojni meji.
Leta 1553 je Ungnad prvič izrazil misel o razrešitvi, vendar ga je
Ferdinand še enkrat pregovoril. Veliki napori in skromen uspeh v
boju proti Turkom so pri njem v vedno večji meri povzročali resigna-
302
je potekalo na Koroškem in Štajerskem v službi vladarja kralja
Ferdinanda in deželnih stanov, zaznamovano pa je bilo z vodilno
vlogo v vojni proti Turkom. Drugo življenjsko obdobje se je pričelo
leta 1555 s prostovoljno izbranim izgnanstvom v evangeličanski del
Nemčije zaradi verskih razlogov. Zaradi visokih položajev, dobrih
stikov s habsburško vladarsko rodbino in zaradi odločnega zavze-
manja za novi nauk velja Ungnad za dominanten lik v notranje-
avstrijskem protestantizmu v prvi polovici 16. stoletja. Zavzema
pomembno mesto v avstrijski zgodovini, hkrati pa je s svojim delo-
vanjem v izgnanstvu kot mecen tiskarne za južnoslovanski in turški
misijon enako pomemben za splošno zgodovino reformacije in kul-
ture, še posebej slovenske in hrvaške.
Hans Ungnad izhaja iz stare plemiške družine, ki je bila že pred
letom 1200 z dokumenti potrjena kot bamberška ministerialna
rodbina in je pozneje še povečala svoj ugled v Avstriji; njihovi pred-
stavniki so v 15. stoletju na dvoru cesarja Friedricha III. zavzeli
vodilno pozicijo. Hans Ungnad in njegovi bratje so končno dosegli,
da jih je cesar Karel V. leta 1522 povzdignil v dedni cesarski baronski
stan. Sedež družine je bil grad Ženek (Sonnegg) v Podjuni na Koro-
škem, kjer se je leta 1493 rodil Hans Ungnad. O njegovi mladosti ni
znanega skoraj nič. Poznamo le podatek, da je dobil na dvoru cesarja
Maksimilijana I. stanu primerno vzgojo. Po letu 1520 se je zadrževal
v Bruslju na dvoru nadvojvoda Ferdinanda, poznejšega cesarja; temu
je potem skoraj vse življenje služil v različnih funkcijah in dolžnostih
– poleg svoje »redne« dejavnosti, to je vodenja rudnikov in železarn,
ki jih je imel v lasti ali zakupu. Leta 1524 je postal namestnik stolnega
kanonika (vicedom) in glavar Celja in bil poklican v Ferdinandov
vojni svet. Leta 1530 je postal deželni glavar Štajerske, leta 1540
vrhovni poveljnik spodnje- in notranjeavstrijskih dežel in leta 1543
poveljnik hrvaške grofije Varaždin. S temi funkcijami je imel ponov-
no aktivni vodilni položaj pri obrambnih bojih proti Turkom, na-
zadnje od leta 1553 kot vrhovni vojaški poveljnik na južnovzhodni
vojni meji.
Leta 1553 je Ungnad prvič izrazil misel o razrešitvi, vendar ga je
Ferdinand še enkrat pregovoril. Veliki napori in skromen uspeh v
boju proti Turkom so pri njem v vedno večji meri povzročali resigna-
302
